Oton Župančič (1878–1949), pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, je bil po značilnostih svoje osebnosti in ustvarjanja predvsem pesnik. A manj znano dejstvo je, da je njegova roka vodila pero od pisane besede pogosto tudi k risbi. 

V odnosu do Župančičevega besednega ustvarjanja je bila risba sekundarna spremljava, bolj ali manj ljubiteljska dejavnost. To niso dela, za katera bi se zanimala umetnostna zgodovina, čeprav se motivno ujemajo z interesi pesnikovih sodobnikov, slovenskih impresionistov, še posebej v videnju drevesa kot duhovnega sporočila. Zato pa so neprecenljiva za celovito dojemanje Župančičeve duhovne podobe. V njih lahko pogosto razbiramo beleženje istih impulzov, ki so jih srečujemo tudi v njegovi poeziji.

Na razstavi predstavljamo dela iz sedmih skicirk in mape s posameznimi risbami. Risbe v skicirkah je zaradi zvezane oblike mogoče pokazati le preko reprodukcij, medtem ko so risbe, ohranjene na posameznih listih, na ogled v izvirniku; vseh skupaj je 158. To je večina risb, ki jih je Mestni muzej Ljubljana v sklopu spominske zbirke Otona Župančiča prejel od pesnikovih dedičev. Nekaj risb, ki so zvečine spremljava Župančičevemu pisanju, hrani tudi Narodna in univerzitetna knjižnica.

OTON ŽUPANČIČ: RISBE »Pinxi me ergo sum – « / »Naslikal sem se, torej sem.«

Katalog ob razstavi 158 risb Otona Župančiča, ki kažejo, da je bilo za enega naših največjih poetov vizualno izražanje enako pomembna notranja nuja kot pisanje.