Cukrarna. Zgodba slovenske pesniške duše.

Zgodba stripa Cukrarna. Zgodba slovenske pesniške duše gre takole. Nekega večera, ob koncu 19. stoletja, so se v Cukrarni, takrat na robu Ljubljane in na robu družbe, sešli štirje mladeniči, štirje pesniki, in začeli umetniško smer, ki je predrugačila in požlahtnila slovensko poezijo ter še danes nagovarja vse generacije. Ta strip pripoveduje zgodbo o njih. Zgodbo o zgodbah, ki privedejo do rojstva pesmi. Zgodbo, ki je nemara ne poznamo, čeprav smo o njej že nekje in nekoč nekaj slišali. To je Moderna, odmev z obrobja.

Je strip tu prevzel poetično govorico ali pa je poezija navdahnila stripovsko ilustracijo?
Jaka Vukotič: »Pri stripu sem se ukvarjal s tem, kako začiniti izrazito poetični scenarij, a pri tem ne zapasti v banalnost in prav tako ne v pretirano temačno abstraktnost. Izziv je bil, kako z stripovsko poetiko združiti na videz nezdružljivo: depresivno - humorno, zgodovinsko točno - poetično, monumentalno - vsakdanje, sladko - kislo. Na koncu sem vse skupaj posul s sladkorčki, v našem primeru s cukrčki.«
Žiga X Gombač: »Ob ustvarjanju stripa sem se vnovič navdušil na poezijo. Nad tem, kje in kako nastaja. In kakšno moč premore zgolj nekaj besed, če so uporabljene mojstrsko in iskreno.«

Izčrpno spremno besedilo v stripu z naslovom Cukrarna. Hiša tisočerih zgodb je prispeval dr. Blaž Vurnik, ki izvrstno poveže četverico akterjev Moderne, Cankarja, Župančiča, Ketteja in Murna, z usodo same stavbe: »Ko so okoliški prebivalci zahtevali porušenje Cukrarne, je ni rešila arhitektura. Rešil jo je duh moderne, ki so ga v njej zapustili Dragotin Kette, Josip Murn - Aleksandrov, Ivan Cankar in Oton Župančič. Nekaj je torej gotovo. Veliko hišo ob vodi je pred rušenjem in izbrisom spomina obvarovala 'zgodba slovenske pesniške duše'.«

Da, brezmejna je lahko moč poezije, njene sledi pa globoke. Dr. Blaž Vurnik: »Ta velika hiša ob reki, ki ji pravimo Cukrarna, v sebi hrani nešteto zgodb ljudi, ki jih je vanjo zanesla usoda. Vojaki, tovarniški delavci in delavke, branjevci in branjevke, begunci in begunke, pozabljeni otroci, ljudje, ki jim življenje tako ali drugače ni bilo naklonjeno, in tisti, ki jih je družba potisnila na rob in preko njega, so v več kot stoletju in pol, odkar v Cukrarni več ne proizvajajo sladkorja, oblikovali raznolik svet na robu mesta. Ena od teh zgodb je tudi zgodba naše pesniške četverice, ki so svojo poezijo, vesele in težke dni delili v Cukrarni. Zgodba stripa Cukrarna. Zgodba slovenske pesniške duše je pripoved o njih, o dajanju in jemanju, življenju in smrti.«