Plečnik in Stelè: zadnje vodstvo po razstavi z avtorjema [VSA MESTA SO ZASEDENA]

Poleg knjig in arhitekture, ki je tako rekoč večen pomnik sodelovanju med arhitektom Jožetom Plečnikom in umetnostnim zgodovinarjem Francetom Steletom, o slednjem pričajo tudi pisma, ki so se ohranila v zapuščini Franceta Steleta v Biblioteki Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Čeprav korespondenca ni tako bogata, predvsem pa ne tako zaupna, kot jo je Plečnik gojil z bratom Andrejem, arhitektom Janom Kotěro ali frančiškanskim patrom Josipom Markušićem, saj sta si moža večino problemov izmenjala ustno, se za na videz povsem operativnimi Plečnikovimi pismi skrivajo tudi izrazi spoštovanja, zaupanja in razigranosti.

Plečniku so bila pisma hkrati potopis, dnevnik, skicirka, literatura, teoretski uvid, izpoved in spoved, za današnjega bralca pa so temeljni vir za odkrivanje stika med umetnikovim notranjim in zunanjim svetom. Stelè si je s pismi širil obzorja, odpiral poti in ustvarjal gradivo za svoje delo.

Med raznovrstnim s Plečnikom povezanim drobnim gradivom, ki ga je Stelè vestno zbiral in hranil, je v njegovem pisemskem arhivu petinšestdeset Plečnikovih pisem. Mojster je Steleta naslavljal z »Velespoštovani gospod profesor!«, »Ljubi Gospod profesor« ali »Dragi Gospod profesor!«, več kot polovica teh pisem pa ni bila poslanih po pošti, temveč so bila predana ročno.