Adolf Loos: Ornament in zločin

Avstrijski arhitekt Adolf Loos (1870–1933) je s svojim delom in osebnostjo razburjal duhove svojega časa. V dobi prevladujočega poznega historicizma in Jugendstila, s katerim so Dunaj zavzeli secesionisti, je leta 1898 ob razstavi dosežkov obrti in industrije v dunajskem Pratru s serijo člankov za Neue Freie Presse spregovoril o prikazanih izdelkih in odprl paleto kulturnih vprašanj. Domiselni slog in drzna kritika avstrijskih razmer sta iz mladeniča čez noč naredila glasnika generacije, ki je hotela obračunati z devetnajstim stoletjem.

Ornament in zločin je Loosov najznamenitejši esej. Nastal je leta 1908, ko je Loos predaval v Berlinu in je bil prvič objavljen v francoščini ter šele kasneje preveden v nemščino. Ob njem prinaša knjiga še druga značilna razmišljanja in zapise, v katerih se je zagovornik avstrijskega modernizma polotil bivalnega okolja in kulture, od urbanistične politike dunajskega mestnega sveta do klobukov in robčkov v prsnih žepih. Pri tem je bil ne le luciden in brezobziren, ampak tudi duhovit.

Predstavitev v Plečnikovi hiši ima še poseben podton. Loosovo nezadovoljstvo nad srenjo dunajskih arhitektov je našlo lepo besedo le za redke izjeme: ena od njim je bil prihajajoči arhitekt Jože Plečnik. "Arhitekt Plečnik, ki mu je dunajsko obrtno združenje dalo priložnost, da pokaže svoje izjemno znanje, in si s tem zaslužilo priznanje vseh moderno mislečih, pa se je svoje naloge lotil na skorajda neobičajen način. Skozi razstavo veje pridih elegance," je ocenil njegov prispevek k razstavi v Rotundi.

Knjigo v prevodu Uršule Rebek je izdalo založništvo KD Myra Locatelli.