Zgodbe pričevalcev: spomini na Plečnikov NUK med 2. svetovno vojno
Ob razstavi Plečnikov NUK vas vabimo na poseben dogodek: najprej se nam pridružite na vodstvu po razstavi z avtorjem, potem pa prisluhnite zgodbam pričevalcev ter preko njihovih spominov podoživite negotove razmere v času okupirane Ljubljane, vznemirjenje ob padcu letala na Plečnikovo knjižnico in druge epizode iz obdobja, ki ga je tragično zaznamovala vojna.
Zgodba Plečnikove NUK je zgodba slovenskega naroda ter njegovega boja za svoje kulturne, znanstvene in politične pravice. Naključje je hotelo, da je bil Plečnikov veličastni spomenik znanju in modrosti zgrajen ravno na pragu druge svetovne vojne – v letih, ki so bila ključna ne samo za razvoj naše osrednje knjižnice, ampak tudi za usodo celotnega naroda.
Na posebnem dogodku v Plečnikovi hiši v sredo, 27. 3., vas vabimo na:
[ob 16:45 in 17:15] voden ogled razstave Plečnikov NUK v družbi avtorja Žige Cerkvenika*
[ob 18:00] pogovorni večer o življenju NUK-a in Ljubljane med 2. svetovno vojno*
*Za vodstvo in/ali pogovorni večer so zaradi omejenega prostora potrebne prijave; sprejemamo jih od srede, 20. 3., naprej, med 8:00 in 14:00, na prijava@mgml.si ali 01 24 12 506 do zapolnitve mest. Vstop prost.
"Da pa je občutek varnosti lahko varljiv, me je podučil dogodek, ki sem ga doživel nekega poletnega popoldneva. Pri meni v I. nadstropju je bilo na sestanku zbranih štiri ali pet ljudi, ko nenadoma planejo v sobo italijanski detektivi s pištolami v rokah. V hipu so nas zrinili na hodnik, od tam pa v pritličje, kjer je bila slavistika. Če smo bili prvi trenutek prepričani, da je sestanek izdan, pa smo zdaj videli, da iz vsega poslopja zganjajo ljudi na naš hodnik. Ta se je hitro polnil. Zdaj smo vedeli, da to ni izdaja, ampak najbrž racija. Medtem ko smo na hodniku čakali na svojo nadaljnjo usodo, je okrog nas, ki smo bili pod stražo, vsa zaskrbljena hodila žena Jake Dolenca. Pošepetal sem ji, naj odklene hišna vrata pri Mojzesu, samo nekaj korakov od našega hodnika, ki je bil sicer zaprt, a ne zaklenjen, straža pa je bila na drugem koncu. Dolenčeva je brž stekla po ključ, in ko mi je pomignila, da so vrata odklenjena, smo se vsi, ki smo bili na sestanku, verjetno pa še kdo drug, zmuznili na prosto. Policiji je najbrž prišlo na uho, da v knjižnici ni vse tako, kot bi morali biti, in ker ji drugače niso mogli do živega, so napravili racijo. To nam je bilo opozorilo, naj ne bomo preveč brezskrbni." (spomini Borisa Urbančiča, knjižničarja v NUK)