Plečnikov rojstnodnevni teden: praznujemo, voščimo in nagrajujemo

"Ponosni smo na njegovo bogato zapuščino! Moj poklon tja med zvezde!" - Berta

"Velika so vaša dela in mnogo jih je. Že dolgo jih občudujem. Kjer koli ogledujem umetnine, delo vaših rok takoj prepoznam. Upam, da bo tudi stadion kmalu dočakal obnovitev. Vse najboljše in čestitke za opravljeno delo." - Jožica

"Naj veličina v večnosti žari, ko Plečnik svoj rojstni dan slavi in naj zvezde svetijo v njegovem sosledju, naj žarijo ravno prav, v njemu ljubem zaporedju. Vse najboljše, Jože Plečnik." - Janez

Na rojstnodnevno nedeljo so voščila mojstru Plečniku z vse Slovenije pritekala na facebook in instagram stran Plečnikove hiše, med njimi pa smo izžrebali 15 srečnežev, ki so za nagrado prejeli vstopnico za dve osebi za obisk Plečnikove hiše. 

Pa tudi Plečnikov nagradni izziv za družine je doživel izjemen odmev. Prejeli smo kar 168 pravilnih odgovorov na vprašanje, koliko stebrov podpira zimski vrt ob Plečnikovi hiši – pravilni odgovor je seveda štirje. Med 15 nagrajenci, ki so za nagrado prejeli družinsko vstopnico za obisk Plečnikove hiše, smo prvih 5 izžrebanih nagradili še s kompletom za izdelavo treh maket Plečnikove arhitekture.

Iskreno čestitamo vsem nagrajencem!

Vabljeni tudi k branju zanimivih izsekov iz Plečnikovega življenja:

Na januarski torek, 23. 1. 1872, se je mami Heleni in očetu Andreju po hčerki Mariji in sinu Andreju rodil tretji otrok, ki sta ga poimenovala Jože. Kot je bilo za tisti čas običajno, je Jože na svet prijokal doma, v pritlični hiši v takratnem ljubljanskem predmestju Gradišče (hiša z naslovom Gradišče 12 je stala ob današnji Slovenski cesti, na križišču z Gregorčičevo; na njen obstoj pa danes opozarja steber). Oče je bil po poklicu mizar, doma iz Hotedršice pri Logatcu, v Ljubljani pa je imel uspešno mizarsko delavnico, kar je zaznamovalo tudi malega Jožeta. Ta je namreč po končani osnovni šoli šolanje nadaljeval v gimnaziji, vendar pri tem ni bil uspešen, zato je postal vajenec v očetovi mizarski delavnici. Tam je spoznaval specifike oblikovanja iz lesa, hkrati pa je obiskoval oddelek za stavbno obrt triletne obrtne šole v Ljubljani. Že kmalu, pri 16 letih ga je šolanje popeljalo iz rodnega mesta.

Na fotografiji: Družina Plečnik, spredaj mati Helena in oče Andrej, zadaj otroci – (z leve) Jože, Andrej, Janez in Marija, 1889, foto: dokumentacija MGML / Plečnikova zbirka

Po tem, ko je mladi Jože že nabral nekaj mizarskih izkušenj v očetovi delavnici in uspešno zaključil triletno ljubljansko obrtno šolo, se je leta 1888 odpravil na šolanje na Državno obrtno šolo v Gradcu. Ob zaključku šolanja leta 1892 je bil izučen oblikovalec pohištva. 20 let je bil star, ko je bilo mišljeno, da se vrne v Ljubljano in prevzame očetovo mizarsko delavnico, vendar se je življenje obrnilo drugače. Dunajski arhitekt Leopold Müller je prepoznal njegov talent in ga kot oblikovalca pohištva povabil k delu v njihovi tovarni. In tako se je mladi Jože znašel v službi na Dunaju.

Na fotografiji: Mladi Jože Plečnik v Gradcu, okoli 1888, foto: dokumentacija MGML / Plečnikova zbirka

Ob selitvi na Dunaj leta 1892 je Jože postal risar pohištva pri podjetju J. W. Müller. Nov svet se mu je odprl, ko se je na razstavi leta 1894 srečal z delom arhitekta Otta Wagnerja, mojstra dunajske secesije. Po prigovarjanjih najmlajšega brata Janeza, ki je ravno takrat na Dunaju študiral medicino, je mladi Jože zbral pogum in se še istega leta predstavil Wagnerju s svojimi risbami. Ta je v mladeniču prepoznal poseben talent in ga povabil v svoj atelje; tu je Jože pridobil manjkajoča strokovna znanja in se že leto kasneje vpisal na Akademijo lepih umetnosti.

Na fotografiji: Plečnik na Dunaju, 1892, foto: dokumentacija MGML / Plečnikova zbirka

Pri 26 letih, leta 1898, je Jože pod okriljem profesorja Wagnerja diplomiral z načrtom za urbanistično ureditev letoviškega mesta Scheveningen pri Haagu na Nizozemskem. S svojim delom si je prislužil državno potovalno štipendijo, tedaj najvišjo nagrado za obetavnega mladega arhitekta. Na študijsko pot se je odpravil v Italijo in Francijo, v načrtu pa je imel tudi pot v Španijo. Potovanje je novembra 1898 začel v Benetkah, Italija pa je na njem pustila neizbrisen pečat; med drugim je v svojih pismih domačim navdušeno pisal: »Te cerkve, ti mostovi, ta eleganca, ta korajža in svežost, ta ponos in ta vera. /…/ Kar je cerkva in profanih javnih zgradb, so se mi zdele tako veličastne, da sem bil res ves hin.« (Plečnikov pismo bratu Andreju iz Benetk, 22. 11. 1898) Njegovo arhitekturno raziskovanje Evrope se je zaključilo z žalostno vestjo iz domačega kraja – junija leta 1899 se je zaradi materine smrti iz Pariza vrnil v Ljubljano.

Na fotografiji: Plečnik v Wagnerjevem ateljeju, 1898

Ob vrnitvi na Dunaj je mladi Jože leta 1900 odprl lasten arhitekturni atelje. Ugled si je ustvaril z oblikovanjem pohištva in z načrti za več vil in najemniških stavb, ki so jih naročali premožni lastniki.

Med slednjimi je bil za Plečnika prelomni naročnik Johan Evangelist Zacherl, premožen dunajski tovarnar. Zanj je Jože načrtoval Zacherlovo hišo, ki je v času zgraditve veljala za najnaprednejši dosežek moderne arhitekture na Dunaju in pomeni vrhunec Plečnikove mladostne ustvarjalnosti. Da je Plečniku projekt veliko pomenil, priča pismo, ki ga je decembra 1904 pisal bratu Andreju v Ljubljano:

"Ko bo moja hiša gotova, jo moraš vsekakor priti pogledat. Dokaj brez konkurence bo tukaj – vseeno, če bo dobra ali slaba. Rad bi, da si jo vtisneš v spomin in spoznaš – da vse moje trpljenje in boji in vse – ne bo za domovino izgubljeno. V njej najdeš moje starše – in če bi mi jo hoteli zanikati – potem mora moja domovina izvedeti – da sem si jo sam od tal do vrha zamislil – vsekakor v času trpljenja – ko umetniki sicer ne ustvarjajo."

Na fotografiji: Plečnik na Dunaju, 1904, foto: dokumentacija MGML / Plečnikova zbirka

Po dobrem desetletju samostojnega ustvarjanja na Dunaju je 39-letni Jože leta 1911 sprejel ponudbo prijatelja Jana Kotĕre, češkega arhitekta in Plečnikovega sošolca pri Ottu Wagnerju. Postal je profesor na praški umetnoobrtni šoli. Desetletje v Pragi je posvetil poučevanju mladih bodočih arhitektov, sočasno pa je svojo pozornost namenjal preučevanju antične umetnosti.

Prijatelj Kotĕra je leta 1920 spet poskrbel za pomembno spremembo v Jožetovem življenju. Tomašu G. Masaryku, prvemu demokratično izvoljenemu predsedniku Češkoslovaške, je predlagal arhitekta Plečnika za prenovo Praškega gradu – predsednik se je strinjal in Plečnika povabil k tej pomembni nalogi.

Sprememba značaja gradu v sedež demokratičnega predsednika je imela za Masaryka narodnovzgojni pomen, Plečnika pa je še utrdila v prepričanju o pomenu nacionalne kulture. Arhitekta so prevzeli pogledi predsednika Masaryka na filozofijo in socialna vprašanja, njegov humanizem in etična drža. Umetnik in državnik sta med seboj vzpostavila globoko spoštovanje in razumevanje.

Kljub odličnim pogojem za delo in vabilu, naj postane profesor na praški akademiji, se je Plečnik leta 1921 odločil za dokončno selitev nazaj v rodno Ljubljano. Prenovo gradu je do leta 1934 načrtoval in nadzoroval z zvestim pomočnikom Ottom Rothmayerjem ter Prago tudi pogosto obiskoval.

Masaryk je Plečniku njegovo delo dobro poplačal, vendar Jože, takrat že profesor v Ljubljani, plačila ni vzel oz. si je kril le stroške, ostalo plačilo pa je preko sodelavca Rothmayerja vrnil predsedniku. Plečnik je z odgovorom, da ima za svoje življenje dovolj profesorsko plačo, kasneje zavračal plačila za svoje projekte tudi v Ljubljani in v drugih slovenskih krajih.

Na fotografiji: Plečnik v Pragi, 1913, foto: dokumentacija MGML / Plečnikova zbirka

Po šolanju v Gradcu in na Dunaju, popotovanju po Italiji in Franciji, arhitekturnem ustvarjanju na Dunaju in desetletju poučevanja v Pragi se je 49-letni Jože jeseni leta 1921 po desetletjih bivanja v tujini preselil nazaj v rodno Ljubljano. Začel je namreč poučevati na novo ustanovljenem Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani, kjer je študentom predajal znanje vse do zadnjih mesecev svojega življenja.

"Sem zelo nekulturen patron, z malo smisla za dom itd. Kljub temu mi že desetletja po glavi straši stolp, ki bi ga rad gradil. Spodaj bi bil hlev za mulo, nad njim delavnica, risalnica in stanovanjski prostor. Eno nadstropje bi bilo za hlapca ali za 'gospodinjo' ali za kogar koli drugega in na koncu rastlinjak na strehi. Seveda zaenkrat je jasno: stolp, mula, jaz in vrt."

Jože je takole že leta 1908 v pismu prijatelju Janu Kotĕri pisal o svoji želji življenja v stolpu, zato ni presenetljivo, da je ob selitvi v Ljubljano in vselitvi v pritlično trnovsko hišo, ki jo je leta 1915 kupil starejši brat Andrej, stari hiši kmalu na vrtu dodal valjast prizidek.

Tega je ustvaril tudi z željo, da bi v hiši pridobil prostor za oba brata in sestro z družino, saj so si Plečnikovi želeli ustvariti skupen dom pod isto streho, kar pa se nikoli ni uresničilo.

Usoda je odločila, da je naposled le arhitekt našel tu svoj končni dom.

Na fotografiji: Plečnik pred okroglim prizidkom svojega doma v Trnovem, ok. 1926, foto: dokumentacija MGML / Plečnikova zbirka

Jože je bil za rednega profesorja arhitekture izvoljen 16. junija 1920, s profesuro na Oddelku za arhitekturo na Tehniški fakulteti pa je začel v študijskem letu 1921/22. Predaval je arhitekturno risanje in nauk o slogih, z leti pa je postal vzornik desetinam študentov Plečnikove šole. Sledili so njegovi disciplini, načelom in stvaritvam, s katerimi je zlasti v času med obema svetovnima vojnama zaznamoval Ljubljano.

"Imeli smo risalnico, v kateri je imel vsak od nas študentov risalno mizo. Tam smo preživljali študentske dni od jutra do večera. Bilo nas je vedno 20 do 25 učencev. Poleg naše risalnice je bil profesorjev kabinet, kjer je prav tako od jutra do večera neumorno delal naš dragi profesor. Imenovali smo ga "foter", seveda samo med nami. /…/ Nagovarjal nas je "dragec", dekletom – študentkam, pa je običajno rekel "dragica". Velikokrat nas je ogovoril tudi z "gospod kolega", kar se nam je takrat zdelo sila imenitno,"« se profesorja Plečnika spominja njegov študent Svatopluk Kasal.

Oddelek za arhitekturo je najprej deloval v Stari tehniki – prvi stavbi, ki jo je Plečnik načrtoval po vrnitvi v Ljubljano in zanjo oblikoval tudi notranjo opremo.

Delo v svoji šoli je Plečnik nadaljeval tudi v času druge svetovne vojne, ko je bila fakulteta zaprta. Študij je od jeseni 1943 potekal kar v studiu njegove hiše v Trnovem. Študentje so vanjo prenesli del opreme in knjižnice ter arhiv diplom in študentskih del. Po koncu druge svetovne vojne se je šola preselila na »Graben«, na Zoisovo cesto, kjer deluje še danes.

Na fotografiji: Plečnik v risalnici na Stari tehniki, 1942, foto: dokumentacija MGML / Plečnikova zbirka

Da je Plečnik naše glavno mesto zaznamoval tako močno, da ji danes lahko rečemo kar Plečnikova Ljubljana, je znano, malo manj pa je znano, da Plečnik nad rodnim mestom ob stalni naselitvi v Trnovem ni bil ravno najbolj navdušen. Takole je pisal bratu Andreju leta 1922:

"Poznam samo eno pot ... in tudi ta je prijetnejša v noči, zaradi ljudi in zaradi nepopisno grdega mesta. Jaz sicer ne bom nobenega mesta zidal in ga tudi nisem, ali Ljubljana je neznosno grda. Ali je ona izraz ljudske duše? Potem je čudno z nami."

Od takrat pa vse do arhitektove smrti se je v oblikovanju mesta zgodil preobrat: Ljubljana je prav zaradi del Jožeta Plečnika postala urbanistična in arhitekturna celostna umetnina, eno redkih mest, ki so tako temeljito zaznamovana z delom enega samega arhitekta.

Plečnik se je z rojstnim mestom ukvarjal že od študijskih let, svoje vizije pa je počasi začel uresničevati po letu 1921, ko se je tukaj za stalno naselil. Razumevanje za svoje projekte je našel pri Matku Prelovšku, načelniku mestnega gradbenega urada, s katerim sta pri urejanju mesta tesno sodelovala, in na njegovo pobudo je leta 1928 izdelal osnutek regulacijskega načrta Ljubljane, ki je določal smernice za prihodnji razvoj mesta. Močno podporo je imel tudi pri umetnostnem zgodovinarju Francetu Steletu, ki je bil vodilni konservator in vodja spomeniškega urada ter si je veliko prizadeval za popularizacijo Plečnika.

Plečnik je svojo vizijo Ljubljane postopoma uresničeval več kot tri desetletja. Vstopal je v že izgrajen prostor, ga z občutkom preoblikoval in nadgrajeval ter tako med letoma 1921 in 1957 v njegovo mrežo vtkal vrsto izjemnih stavb. Mesto je pojmoval kot kraj slovesnosti, srečevanj in razmišljanj o preteklosti, prilagodil pa ga je predvsem pešcu – ustvaril je arhitekturo po meri človeka, kar je julija 2021 pripomoglo k uspešni uvrstitvi Plečnikovih del na prestižni Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

O izjemnosti Plečnikovih ljubljanskih stvaritev se je v članku, objavljenem v Kroniki slovenskih mest, že leta 1939 izrekel France Stele, ki je tudi prvi uporabil izraz 'Plečnikova Ljubljana'; takole je zapisal:

"Plečnikova Ljubljana je sicer osebna Ljubljana, posledica njegove močne osebnosti, ki se je po nji udejstvovala, je pa tudi naša skupna, kolektivna Ljubljana, ker je Plečnik prisluškoval utripom naše ljubezni zanjo in tistim pobudam, ki jih je Ljubljana preteklosti latentno, skrito hranila za sedanji čas."

Na fotografiji: Plečnikov portret, 1952, foto: Janez Kališnik

Vrtni paviljon na Brionih, ustvarjen kot darilo Zveze slovenskih borcev predsedniku Titu, je Plečnikovo zadnje v celoti dokončano delo. Ko je bil leta 1956 dograjen, je arhitekt jeseni obiskal Brione. Takrat je dr. Lojze Gostiša posnel zadnje Plečnikove fotografije.

Le nekaj mesecev kasneje, v svojem 85. letu starosti, je 7. januarja 1957 Jože Plečnik umrl na svojem domu v Trnovem. Slovo Ljubljane od velikega mojstra je bilo zares veličastno. Prvi dan po smrti je ležal na svojem domu v Trnovem, potem pa so njegovo krsto prenesli v avlo Univerze v Ljubljani, kjer je do dneva pokopa ležal med častno stražo svojih študentov.

10. januarja so ga ob 14.30 prepeljali na njegove Žale, v Nikolajevo mrliško vežico. Pogrebnih svečanosti so se udeležili mnogi pomembni predstavniki kulturnih ustanov, zbrala pa se je tudi velika množica ljudi, ki so umetnika pospremili na njegovi poslednji poti.

"Marsikoga je presenečala svežina in bistrost duha, ki ju je Plečnik ohranil vse do smrti. Sam se temu ni čudil, nikdar ni razmišljal o starosti, niti o smrti, pravijo, da je skoraj povsem resno trdil, da so mu šele zdaj stvari postale popolnoma jasne in da se pravi arhitekt ne bi smel javno udejstvovati pred svojim sedemdesetim letom.
/…/ Nase, na ta vsakdanji svet, na njegove tegobe in radosti, ni mislil mnogo, tudi ob smrti je ostal to, kar je bil vse življenje: umetnik. Njegove poslednje besede so bile namenjene Lepoti. Njegova nečakinja, ki je bila ves čas pri njem, pripoveduje: »Bil je pri zavesti do konca, bil je popolnoma miren in ni tožil, da bi ga kaj bolelo. Njegove poslednje besede so bile: 'Okna naj bodo bela, bela in čista.' Da, samo to je rekel, potem je izdihnil."
Tako je o Plečniku nekaj dni po njegovi smrti zapisal Ciril Zlobec v članku Človek, ki ni mislil nase, ki je bil objavljen v Dnevniku 18. 1. 1957.

Pokopan je v družinskem grobu na ljubljanskih Žalah.

Na fotografiji: Plečnikov portret, Brioni, jesen 1956, foto: dr. Lojze Gostiša, izvirnik hrani: NUK