"Plečnik je za eno življenje ustvaril neverjetno veliko"

V kolumni z naslovom Kako se je Plečnik znašel v stripu Vurnik takole piše:

Kar nekoliko banalno se mi zdi, če se spomnim, da je prva ideja o pisanju stripovske zgodbe o Jožetu Plečniku nastala pred leti ob misli, da se bliža 150. obletnica rojstva velikega arhitekta. Pa vendar je bilo tako. Če bi razmišljal, kdo od pomembnejših Slovencev ali Slovenk bi se dobro obnesel kot stripovski junak, on nikakor ne bi bil pri samem vrhu izbora. O Trnovčanu Plečniku namreč vlada povsem krivičen stereotip, ki kaže podobo zadržanega, tudi nepriljudnega, bolj tihega in vase zaprtega, a natančnega in v jasne cilje usmerjenega arhitekta, ki na prvo mesto postavlja svoje delo. Ustvaril je za eno človeško življenje neverjetno veliko in o vsem tem lahko na dolgo in široko pripovedujemo, o njem, ki je vse to ustvaril, pa ne vemo kaj dosti. No, vsaj ne, dokler se prebijamo skozi vrhnje plasti vsega, kar je o Plečniku mogoče izvedeti.

Saj ne, da bi mi bil Plečnik popoln neznanec, to je vendar nemogoče. Od rojstva živim v Plečnikovi Ljubljani, o Plečniku so občasno pripovedovali učitelji, kot zgodovinar in kustos v Mestnem muzeju Ljubljana pa se nenehno srečujem s posrednimi in neposrednimi Plečnikovimi posegi v kulturno zgodovino tega mesta. Prvič sem zanj slišal pri babici in dedku. Pogled z okna njune kuhinje je bil usmerjen neposredno na zvonik cerkve sv. Frančiška v Šiški, ki (kako nenavadno in izredno!) v ljudski govorici ob imenu svetnika nosi še Plečnikovo ime. To je bilo moje prvo vedenje o arhitektu, na katerega se je nato "nalagalo" še vse drugo: Plečnikov stadion, Plečnikov NUK, Plečnikove Šance ... Do zgodbe o Plečniku v stripu je skorajda moralo priti.

Vsebinsko gradivo za strip je bilo torej pri roki, pravzaprav v glavi, obenem pa v izredno bogati literaturi, ki je predvsem v zadnjega pol stoletja nastajala ob vedno večjem strokovnem interesu umetnostne zgodovine in arhitekture za Plečnikov ustvarjalni opus. Močno pa me je zanimal tudi Plečnik osebno, kako je razmišljal, s kom se je dobro počutil, kako je doživljal velike zgodovinske prelomnice in drobne dogodke v okolju, katerega del je bil. Odgovore na takšna vprašanja sem iskal predvsem v spominskih zapisih njegovih sodelavcev in učencev ter v njegovi zapuščini, ki jo hrani Plečnikova hiša. V prvi vrsti v korespondenci. Plečnik si je, kot je bilo značilno za intelektualca konca 19. in prve polovice 20. stoletja, obsežno dopisoval s kolegi arhitekti, naročniki, sorodniki (predvsem z bratom Andrejem), prijatelji in bežnimi znanci. Ker korespondenca Plečnikovega časa ni izgledala
tako kot danes (»OK, lp«), iz vsebine pisem lahko izluščimo podrobnosti osebnih stališč, razmišljanj, karakternih lastnosti. Vse to nam omogoča, da si vsaj domišljamo, da lahko vstopimo v njegov miselni svet.

Želel sem si, da bi zgodba o Plečniku, ki jo v stripu pripoveduje v prvi osebi arhitekt sam, na zabaven in dinamičen način vsakomur, ki bi se lotil branja stripa, predstavila arhitekta, njegova dela in čas, v katerem je Plečnik živel. V stripu je obravnavanih prek 70 Plečnikovih del ter številni dogodki in anekdote, ki tvorijo tok zgodbe. Posebno vlogo v stripu imajo Plečnikovi sodobniki, ki so z njegovim imenom tako ali drugače povezani. K uresničitvi te želje sta pomembno pripomogla Zoran Smiljanić, ki je Plečnika uokviril v zaporedje izredno dodelanih, a tudi humornih podob, ter urednica Katerina Mirović, ki je bdela nad nastajanjem stripa od prvih pogovorov do izida knjige.

Od stripovskih junakov že dolgo ne pričakujemo več, da bi imeli nadnaravne moči. Te so pravzaprav dolgočasne. Resnična moč junakov biografskih in zgodovinskih stripov izhaja iz tega, kar so nam ti posamezniki in posameznice zapustili. To so lahko abstraktne ali konkretne stvari. Plečnik nam je zapustil oboje: stavbe, mostove, spomenike, pravzaprav vizualni značaj Ljubljane, Prage in v detajlih še mnogih drugih mest in krajev, obenem pa lekcijo o tem, kako in kaj pomeni posvetiti življenje tistemu, kar zares ljubimo.