Razstava Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom v ljubljanskem Tivoliju podaljšana do 7. novembra

Plečnikova Ljubljana skozi Nagličev objektiv

Danes si je nemogoče predstavljati Ljubljano brez Plečnikove arhitekture. In takšna je bila v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je naš največji arhitekt začel uresničevati svoje mojstrske projekte. Trenutke, ko se je gradila Plečnikova Ljubljana, je v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja v svoj objektiv ujel Peter Naglič. Naglič, sicer uspešen podjetnik iz Šmarce pri Kamniku, ki je z bratom vodil družinsko tovarno ščetk, je bil odličen amaterski fotograf. Njego­vo širokopotezno razmišljanje mu je omogočalo panoramski pogled – ne samo v stroki, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Dogodkom tistega časa, pomembnim, pa tudi malo manj pomembnim, je vdihnil traj­nost ter jih dosledno evidentiral in dokumentiral. V domačem kraju in okolici, na svojih službenih poteh v Ljubljano in po Sloveniji ter na mnogih potovanjih, tudi zunaj domovine, je ustvaril zbirko več kot 10.000 posnetkov mest, življenja in dogodkov, ujetih na steklene plošče in kasneje na film. Na teh poteh se je ustavil tudi na vrsti gradbišč Plečnikove arhitekture: na posnetke je ujel novozgrajeno Tromostovje in Čevljarski most, gradnjo Narodne in univerzitetne knjižnice in stadiona za Bežigradom, pokopališča Žale in ljubljanskih Tržnic, gradnjo nekaj Plečnikovih cerkva in urejanje Šanc na Ljubljanskem gradu. Nagličevega dragocenega pričevanja o času gradnje Plečnikove Ljubljane danes ne bi poznali brez njegovega vnuka Matjaža Šporarja, ki zgledno skrbi za zbirko dedovih fotografij, jo preučuje in ponuja na ogled najširši javnosti.

Ana Porok

Matevž Paternoster in Plečnikova Ljubljana

Dasiravno se zdi, da je arhitektura nepremična, celo večna, da bo fotografa vedno čakala na istem mestu in zaradi svoje statičnosti ne bo narekovala časovnih omejitev osvetlitve ali čakanja odločilnega trenutka, je arhitekturni fotograf od dejavnika časa odločilno odvisen. Njegova prednostna naloga je namreč iskanje pravega trenutka fotografskega pogleda, ko zmorejo vsi dejavniki narave in družbe, ki določajo pojavnost arhitekture, umerjeno prispevati k uresničitvi njegove vnaprej zamišljene podobe. Ti trenutki se zgodijo največkrat ob neobičajnih urah dneva, ko mesto še spi, v redkih idealnih vremenskih pogojih, v minljivih naravnih pojavih, ki jih mora fotograf znati dobro izrabiti.

Fotografa Matevža Paternostra (roj. 1979) pri njegovem delu najizraziteje definirata dva miljeja – dediščina in arhitektura. Kot muzejski fotograf, ki se je v poldrugem desetletju svoje kariere srečal s prenekaterimi izzivi prezentacije dediščine in jih premoščal s premišljenim iskanjem dovršenih tehničnih rešitev, pa tudi lastnega avtorskega izraza, se dobro zaveda, da dediščine, tako premične kot nepremične, ni mogoče zgolj dokumentirati, temveč je treba skozi fotografijo interpretirati njeno pojavnost ter zajeti vizualno bistvo njenega sporočila in zapis časa, ki jo je izoblikoval. Arhitektura pri tem ni nikakršna izjema, naj gre za stavbne spomenike ali za sodobne arhitekturne stvaritve, na katerih Paternoster vzporedno gradi svoj fotografski opus v sodelovanju s številnimi domačimi in tujimi arhitekturnimi biroji.

Arhitektura, niti Plečnikova architectura perennis, ne more učinkovati brez konteksta prostora, v katerega je umeščena, njena v srži mrtva narava je vedno oživljena z neustavljivimi silami narave, ki arhitekturo obdaja, in človeka, ki jo naseljuje.

Ob bujnosti življenja, ki jo je Paternoster občutljivo vključil v svojo interpretacijo tolikokrat videnih stvaritev, se zavemo, da morda šele danes polno živimo tisto dovršeno podobo mesta, ki jo je vizionarski arhitekt za Ljubljano v resnici načrtoval.

Marija Skočir