»Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin«

Najpomembnejši slovenski arhitekt Jože Plečnik je pomembno zaznamoval tri evropske prestolnice: Dunaj, Prago in predvsem rodno Ljubljano. Tu je ustvarjal od leta 1921 do svoje smrti in s svojim prepoznavnim jezikom arhitekture večnosti, "architecture perennis", v veliki meri uresničil svojo vizijo o preoblikovanju mesta v narodno prestolnico po vzoru antičnih mest.
Plečnik je v antiki iskal razumevanje načina, kako so oblike na začetku arhitekture nastale in iz tega črpal navdih pri ustvarjanju svojega prepoznavnega jezika. Po raznolikosti in obsegu ustvarjenega ga lahko uvrščamo med najpomembnejše ustvarjalce 20. stoletja in med največje, a tudi zadnje univerzalne umetnike.

Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v Trnovem in je pokopan v družinskem grobu na ljubljanskih Žalah.
Slovo Ljubljane od velikega mojstra je bilo zares veličastno. Prvi dan po smrti je ležal na svojem domu v Trnovem, potem pa so njegovo krsto prenesli v avlo Univerze v Ljubljani, kjer je ležal med častno stražo svojih študentov do dneva pokopa. 10. januarja so ga ob 14.30 prepeljali na njegove Žale v Nikolajevo mrliško vežico. Pogrebnih svečanosti v atriju Žal so se udeležili mnogi pomembni predstavniki kulturnih ustanov, zbrala pa se je tudi velika množica ljudi, ki so pospremili velikega moža na njegovi poslednji poti.

Od pokojnika se je prvi poslovil predsednik Slovenske akademije Josip Vidmar, ki je med drugim dejal: "Pretreseni stojimo pred to krsto, v kateri se poslavlja od nas veliki tvorec naše kulture. Bil je velik umetnik, velik oblikovalec predmetov v prostoru in za prostor. Njegova neizčrpno bogata dejavnost spominja samo še na velike mojstre italijanske renesanse. Nikoli ni bil inovator, a zmeraj nov in izviren. Črpal je iz bogatih tradicij preteklih dob, a vse je prežemal s srcem in duhom, ki je bil sodoben in za današnji svet. Postavil si je svoje spomenike sam. V njih piše: Živite čisto, posvečeno in delavno! Prepričan sem, da bodo še mnoge generacije živele z njegovim duhom, ki je ostal med nami in bo živel še naprej."

Za Josipom Vidmarjem sta govorila še rektor Univerze v Ljubljani dr. Božidar Lavrič in predstojnik oddelka za arhitekturo Tehniške fakultete Janez Valentinčič, ki je s toplimi, prizadetimi besedami opisal lik človeka in profesorja Plečnika. V imenu Društva arhitektov Slovenije se je od pokojnika poslovil ing. Danilo Fürst, v imenu študentov arhitekture pa Vladimir Mušič.

"Marsikoga je presenečala svežina in bistrost duha, ki ju je Plečnik ohranil vse do smrti. Sam se temu ni čudil, nikdar ni razmišljal o starosti, niti o smrti, pravijo, da je skoraj povsem resno trdil, da so mu šele zdaj stvari postale popolnoma jasne in da se pravi arhitekt ne bi smel javno udejstvovati pred svojim sedemdesetim letom.
Da, Plečnik ni občutil sterilnosti starčevskih let. Telo je omagalo, ko je bil njegov duh še svež in poln ustvarjalne sile. Lepota in življenjska radost, ki ju je Plečnik ujel v kamen, les in kovino, sta le drobec tistega neizmernega in nikomur znanega bogastva, ki je tako bohotno živelo v njem, ki je bilo njegovo življenje samo. Nase, na ta vsakdanji svet, na njegove tegobe in radosti, ni mislil mnogo, tudi ob smrti je ostal to, kar je bil vse življenje: umetnik. Njegove poslednje besede so bile namenjene Lepoti. Njegova nečakinja, ki je bila ves čas pri njem, pripoveduje: »Bil je pri zavesti do konca, bil je popolnoma miren in ni tožil, da bi ga kaj bolelo. Njegove poslednje besede so bile: 'Okna naj bodo bela, bela in čista.' Da, samo to je rekel, potem je izdihnil."
Tako je o Plečniku nekaj dni po njegovi smrti zapisal Ciril Zlobec v članku Človek, ki ni mislil nase, ki je bil objavljen v Dnevniku 18. 1. 1957.

V letu 2017, Plečnikovem letu, v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane pripravljamo obsežen program razstav in prireditev v počastitev obeh jubilejev, ki se začenja prav v soboto, 7. januarja, z dnevom odprtih vrat Plečnikove hiše.