Mesto s Plečnikovim podpisom v Tivoliju do 1. aprila

Njegova prednostna naloga je namreč iskanje tistega trenutka fotografskega pogleda, ko zmorejo vsi dejavniki narave in družbe, ki določajo pojavnost arhitekture, umerjeno prispevati k uresničitvi ideje arhitekture. Ti trenutki se zgodijo največkrat ob neobičajnih urah dneva, ko mesto še spi, v redkih idealnih vremenskih pogojih, ob minljivih naravnih pojavih ali na nepričakovanih točkah gledišča.

Arhitektura, niti Plečnikova architectura perennis, ne more učinkovati brez konteksta prostora, v katerega je umeščena, njena, materialno gledano, mrtva srž, je vedno oživljena z neustavljivimi silami narave, ki arhitekturo obdaja, in človeka, ki jo naseljuje. Ob bujnosti življenja, ki jo je Paternoster občutljivo vključil v svojo interpretacijo tolikokrat videnih stvaritev, se zavemo, da morda šele danes polno živimo tisto dovršeno podobo mesta, ki jo je vizionarski arhitekt za Ljubljano v resnici načrtoval.

Fotografa Matevža Paternostra (roj. 1979) pri njegovem delu najizraziteje definirata dva miljeja – dediščina in arhitektura. Kot muzejski fotograf se zaveda, da dediščine, tako premične kot nepremične, ni mogoče zgolj dokumentirati, temveč je treba skozi fotografijo interpretirati njeno pojavnost ter zajeti vizualno bistvo njenega sporočila in zapis časa, ki jo je izoblikoval. To še posebej velja za arhitekturo, naj gre za stavbne spomenike ali za sodobne arhitekturne stvaritve, na katerih Paternoster vzporedno gradi svoj fotografski opus v sodelovanju s številnimi domačimi in tujimi arhitekturnimi biroji.