Kakšen je bil Plečnik kot človek?

Objavljamo izseke iz članka »Moj učitelj Jože Plečnik« (Naša komuna LXXIII, 16/17, 22. 12. 1986, str. 10), ki ga je ob veliki retrospektivni razstavi o Jožetu Plečniku objavil eden od njegovih nekdanjih študentov. V njem je na zanimiv način opisal, kako je doživljal leta, ko je študiral pri velikem mojstru in kako ga je kot študent arhitekture doživljal.

Arhitekt Svatopluk Kasal najprej takole opiše način študija: Imeli smo risalnico, v kateri je imel vsak od nas študentov risalno mizo. Tam smo preživljali študentske dni od jutra do večera. Bilo nas je vedno 20 do 25 učencev. Poleg naše risalnice je bil profesorjev kabinet, kjer je prav tako od jutra do večera neumorno delal naš dragi profesor. Imenovali smo ga »foter«, seveda samo med nami.

Dvakrat dopoldne in dvakrat popoldne je vsak dan prišel med nas. Šel je od mize do mize, se vsakemu osebno posvetil, korigiral in popravljal delo vsakega posebej, z vsakim vedno pokramljal o študentskem problemu in dal izčrpno smernico z nadaljnje delo. Imel je navado reči: »Takole bi bilo najbolje, po mojem nemerodajnem mnenju«. Kmalu sem razumel, da »merodajno« mnenje daje mero, »smerodajno« pa smer. Plečnik se je včasih čudno izražal.

Kakšen je bil Plečnikov odnos do modernih smeri? 
Plečnik je v svoji arhitekturi močno gojil dekorativne elemente in ni maral niti slišati za moderne smeri konstruktivne arhitekture brez dekoracij zlasti francoskega arhitekta Le Corbusiera in Pereta. Ta nova struja je seveda pljusknila tudi preko naših meja. Profesor je čutil naš nemir, ko smo se mladi začeli zanimati za te misli. Plečnik se je tega bal; to lahko rečem. Zelo značilne so njegove besede, ko je dejal: »Kar zna Corbusier, znam tudi jaz, kar znam jaz, Corbusier ne zna!« S takimi besedami nas je po navadi miril, čeprav je zlasti zadnja leta čutil vse večji vpliv moderne arhitekture.

In kakšen je bil arhitektov odnos do študentov? 
Živo se spominjam, kako sva obravnavala nek dekorativni element moje študijske naloge. Plečnik mi je takrat rekel dobesedno: »Dragec, zdi se mi, da se zaman mučiva, saj boste tako ali tako Corbusier postali. Pomnite pa, da bodo ljudje kmalu spet potrebovali nekaj za dušo in srce.« Obrnil se je in razočarano odšel od moje mize. Bilo je to v prvem povojnem letu, ko za »dušo in srce« res še ni bilo prostora, saj smo komaj odstranili ruševine. Plečnik nam – svojim učencem – nikdar ni rekel žal besede. Nagovarjal nas je »dragec«, dekletom – študentkam, pa je običajno rekel »dragica«. Velikokrat nas je ogovoril tudi z »gospod kolega«, kar se nam je takrat zdelo sila imenitno. Rad je z nami govoril tudi nemško, to pa zato, ker je dobro poznal sočnost nemškega izrazoslovja, saj je dolgo živel na Dunaju. Rad pa je govoril tudi češko, zlasti z menoj, saj je vedel, da sem češkega rodu. Običajno mi je rekel »milačku«, kar v češčini pomeni dragec.

In kako je bilo, če so študentje pri svojem delu zagrešili napako ali storili kaj, kar mojstru ni bilo všeč?
Kasal zapiše prigodo, ko se mu je pri skoraj dokončanem študijskem projektu primerilo, da je risbo obupno popackal s tušem. "Odločil sem se, da bom zadevo skušal rešiti z britvico in radirko. Taka »reševalna akcija« je lahko trajala ves dan. Bilo je mučno delo.  Bil sem tako zaverovan v praskanje po papirju, da nisem opazil, da ob meni stoji Plečnik in me živo opazuje. Končno pa mi je rekel: »Dragec, mit viel radiren und viel messer, wird die zeichnung immer besser«, kar pomeni približno – z obilnim radiranjem in ostrim nožem, postaja risba vedno boljša. Naslednji dan mi je rekel: »Dragec, lepo vam je uspelo, bilo je vredno vašega napora.«"

In kako je bilo s titulami? 
Kot znano, Plečnik ni bil inženir, saj se je šolal drugače. Zato je tudi zelo težko prenašal dejstvo, da smo njegovi učenci takrat postali inženirji. Nekoč sem ga prosil, naj mi razloži konstrukcijo lesenega stropa. Odvrnil mi je: »Gospod kolega, to ne sodi v arhitekturo; vprašajte kašnega inženirja«.

Na vprašanje o dogodku, ki je Kasalu ostal najbolj v spominu, Plečnikov nekdanji študent odgovarja takole: 
Plečnika smo izmerno spoštovali in ljubili. Ne morem tega opisati; za nas je bil skoraj nadnaravno bitje. Lahko rečem, da v svojem, ne prav kratkem življenju, nisem srečal boljšega človeka, nikogar doslej nisem tako globoko spoštoval, nihče doslej mi v življenju ni dal več.

Spominov je toliko, da težko rečem, kateri mi je najbolj ostal v spominu. Recimo tale:

S Plečnikom sva sedela v gostilni »Pod Skalco«. Naročil je dva kozarca belega vina in eno žemljo. Razpolovil jo je, pol za mene in pol zase ter rekel: »Tudi pri hrani moramo biti zmerni«.

Pri hrani je bil menda res zmeren, je pa veliko kadil. Kolikokrat sem od strani, ko je sedel pri moji študijski mizi, opazoval rumeno ožgane, sicer pa bele brke in brado. Kadil je vedno poceni cigarete »Ibar«. Tudi mi študentje smo začeli kaditi »Ibar«, saj smo ga hoteli v vsem posnemati.

Kakšen je bil Plečnik kot človek?
Bil je izredno blag mož. Kot človek je bil asket. Na življenje je imel popolnoma samosvoje poglede. Posvetnih stvari ni cenil, saj jih preprosto ni potreboval. Ni imel družine, niti žene. O njegovem odnosu do žensk ne vem ničesar in prepričan sem, da ni človeka, ki bi o tem kaj vedel, ker preprosto ni imel kaj vedeti. Pred kratkim so ga na avstrijski televiziji imenovali »menih«. Menim, da je karakteristika primerna. Imel je eno samo ljubico, ki se imenuje arhitektura. Tej ljubezni je bil predan sleherni trenutek svojega življenja.

Uporabiti obrabljene fraze, da je bil izredno moder, inteligenten in pošten je premalo. Plečnik je bil mnogo več.

Neuklonljivo je zaupal svoji arhitekturi. Pri obravnavanju njegovega projekta cerkve v Šiški, je nek mlad redovnik predlagal določene spremembe. Plečnik ga je odločno zavrnil rekoč: »Kar znam, sem napravil. Popravljati ne mislim ničesar«. Vendar je po tem pogovoru zelo trpel. Bil je izreden Slovenec. Znane so njegove besede, ko je prišlo do italijanske okupacije. Nekaj študentov je nemudoma odhitelo k njemu na dom z novico: »Italijani so v Ljubljani«. Plečnik je mirno odgovoril: »Tudi Rimljani so bili.«.

Bil je globoko veren mož, vendar tega svojega prepričanja ni vsiljeval nikomur. Zlasti po vojni se je dobro zavedal, da je prišel drugačen čas, s katerim se ni povsem strinjal. O tem z nami študenti ni govoril, vsaj z menoj ne. Bil je toleranten. Iz Plečnikovih ust po vojni nisem slišal besede tovariš, vedno gospod. Tak je pač bil, načelen in dosleden, prilagajal ali hlinil se ni nikomur. To zanj po vojni ni bilo vedno ugodno.

Znal je biti tudi šegav in šaljiv. Naj opišem dogodek, kateremu sicer nisem bil priča, zvedel pa sem zanj od starejših kolegov. Nekdanji jugoslovanski kralj Aleksander ga je ob neki priložnosti povabil v svojo rezidenco na Bledu na ogled ročno izrezljanega pohištva, ki ga je bil dobil v dar iz Turčije. Kralja se je tedaj obvezno nagovarjalo z »vaše veličanstvo«. Plečnik pa mu je po ogledu preprosto dejal: »Gospod kralj, grdo so vas ogoljufali«.

Za lepoto in srečo je potrebno veliko trpeti
Plečnik je bil tudi častihlepen. Mogoče izraz ni najprimernejši. Vsekakor se je zavedal svoje veličine.

Bil je eden prvih Prešernovih nagrajencev. Naslednji dan nama je o tem pripovedoval rekoč: »Bilo je imenitno, peljali so me z avtomobilom.« (Skoraj verjamem, da prvič v življenju.)

Kot učen mož se je zavedal modrosti, ki jo je znal uveljaviti včasih tudi nasilno, kajti v svojih nazorih je bil nepopustljiv. Končno, ali ne pravi kitajski pregovor: Kdo nekaj ve in ve da nekaj ve, ta je pravi učenjak. Kot tak je znal na nas, svoje učence, preliti sijaj umetnosti, ki se ji pravi arhitektura. Znal je v nas zanetiti uničujoči plamen pohlepa po znanju, obenem, pa nas je večkrat svaril rekoč: »Arhitektura, kateri ste se udinjali, je eno samo veliko trpljenje. Zavedajte se, da je potrebno za lepoto in srečo veliko trpeti.«