Vlasto Kopač (1913–2006) se je leta 1934 vpisal v Plečnikov seminar na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani. Hčerka Mojca Kopač se spominja anekdote o njegovem prihodu na Plečnikov seminar: "Mladi Vlasto je profesorja Plečnika prosil za mesto v seminarju. 'Je vse polno, pojdite k Vurniku!' ga je ta najprej zavrnil. Kopač se je znašel: 'Pod oknom je še prostor. Kaj, če bi tam postavil leseno desko na dve premični kozi in bi to vsako popoldne pospravil?' 'Ja, to bi šlo, ampak bom moral našo snažilko Ano vprašati, če je ne bo motilo,' je imel pomisleke Plečnik. Ni je motilo in tako je bil Kopač sprejet."

Profesor je v nadarjenem študentu hitro zaznal izjemne delovne navade in risarske sposobnosti ter ga je pritegnil k aktivnemu delu pri tedaj aktualnih projektih: načrtovanju Vrta vseh svetih (Žale), zapornice na Ljubljanici in sakralnega objekta v Velem Ižu v Dalmaciji, opremi različnih glasil in knjig, snovanju umetnoobrtnih izdelkov, ki so bili na prodaj v prodajalni Lectarija v Ljubljani, ter oblikovanju pasarskih in mizarskih izdelkov.

Po prepričanju komunist, se je Kopač na začetku druge svetovne vojne pridružil Osvobodilni fronti oziroma uporu proti okupatorju. Kot grafični oblikovalec in ilustrator se je v ilegalnih tiskarnah upora ukvarjal z oblikovanjem partizanskih publikacij, denarnih bonov in različnih dokumentov, pa tudi s ponarejanjem okupatorjevih legitimacij, ki so omogočale gibanje ilegalcem.

Oktobra leta 1943 je bil aretiran in odpeljan v nemško koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se je vrnil junija 1945. Od oktobra 1947 do junija 1952 je bil nato zaprt še v domovini, saj je bil na dachavskih procesih nedolžen obsojen najprej na smrt, po pritožbi pa na 20-letno zaporno kazen s prisilnim delom, zaplembo premoženja in odvzemom državljanskih pravic. Nepravična kazen pa ni zlomila njegovega duha, v svojih stališčih je ostal trden. Zavetje in trdno oporo je vedno imel doma, pri družini. Ni jim bilo lahko, najbolj boleče je bilo, da so ga zatajili mnogi prijatelji. Leta 1971 ga je okrožno sodišče v Ljubljani z razveljavitvijo obsodbe na dachavskih procesih popolnoma rehabilitiralo.

Po drugi svetovni vojni je zasnoval množico spomenikov, spominskih plošč in nagrobnikov, posvečenih žrtvam NOB; najbolj znana je ureditev spominske Poti ob žici oziroma Poti spominov in tovarištva v Ljubljani (1958–1976).

Z veliko odgovornostjo in značilno zavzetostjo je opravljal poklic konservatorja, tudi po upokojitvi je v stroki ostal zelo aktiven in je s svojimi izkušnjami pomembno prispeval k uspešni obnovi Plečnikovih Žal (1985–1992) in osrednje ljubljanske tržnice (1994–1995).

Življenjsko delo Vlasta Kopača pa je nedvomno projekt zaščite in turističnega razvoja Velike planine. Vse od leta 1935, ko je kot študent preživel poletje med pastirji, se je na planino rad vračal. Očarali so ga njena arhaična lepota, nenavadna pastirska arhitektura in gorska krajina ter njeni ljudje. Z njimi je stkal prijateljske vezi, raziskoval je pastirsko arhitekturo in njen razvoj skozi čas ter zbiral etnografske predmete. Kot naravovarstvenik in borec za ohranitev čim bolj prvobitne podobe Velike planine je vse življenje bedel nad to edinstveno naravno in kulturno dediščino.

Gradivo, predstavljeno na razstavi, v večini prihaja iz Plečnikove zbirke MGML in zasebne zbirke Mojce Kopač. Vlasto Kopač je že leta 1999 v zbirko Plečnikove hiše predal zbirko dragocenih Plečnikovih skic in svojih študijskih risb iz let 1934–1941, ko je bil študent in kasneje Plečnikov sodelavec pri projektu gradnje Vrta vseh svetih in Zapornice na Ljubljanici. Profesorjeve risbe je skrbno shranjeval in tako ohranil dragoceno gradivo, ki nudi vpogled v snovanje velikega arhitekta.

Za razstavo so nekaj ključnih načrtov, Kopačevih posebnih stvaritev in fotografij posodili tudi iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje ter Medobčinskega muzeja Kamnik.