Postaje Cankarjevega življenja

1. POSTAJA: VRHNIKA

»Hiša je pogorela do tal.« 

1876–1888

Vrhnika. Ivan Cankar je tam živel do dvanajstega leta, ko je odšel v šolo v Ljubljano. Kraj in njegovi prebivalci so ga močno zaznamovali. Najgloblje sledi so pustili tisti Vrhničani, ki so ponazarjali moč in oblast, s katero se srečuje slehernik; župnik, učitelji in drugi pomembneži majhnega kraja. Najbolj pa so nanj vplivale okoliščine, v katerih je odraščal. Oče je gospodarsko propadel, nekoliko zaradi gospodarskih razmer, nekoliko pa zaradi premalo podjetniškega duha. Hud udarec za družino je bil velik požar na Vrhniki, ki je uničil njihovo hišo. Cankarjevi so se znašli v revščini, in v zaostrenih razmerah je skrb za družino v celoti prevzela mati Neža, ki je ostala najpomembnejša oseba v življenju Ivana Cankarja.

2. POSTAJA: LJUBLJANA

 »Ljubljana – čudovito lepa in čudovito daleč …« 

1888–1896

Ljubljana. Močno si je je želel, sanjaril je o belem mestu visokih hiš. Dvanajstletnik se je v Ljubljani, ki si jo je bil do tedaj le predstavljal, težko znašel. Življenje pri surovem in sadističnem stricu ga je skoraj odvrnilo od prihodnosti, osvobojene ozkega domačega okolja. Realka, polna strogih učiteljev in pravil, ki jih je bilo treba upoštevati za vsako ceno, ga je navdajala z odporom in nezaupanjem. Vendarle pa je mesto ponujalo tudi polno kotičkov, kamor si se lahko svoboden zatekel, in prijateljev, s katerimi si lahko delil svoje strasti. To je bil za Cankarja čas prvih ustvarjalnih zamisli in uveljavljanja v dijaških literarnih krogih.

3. POSTAJA: DUNAJ

 »Nato me je Dunaj vzel v svoje naročje ...« 

1896–1898

Dunaj, Ljubljana, Vrhnika. Prestolnica monarhije, kamor je Cankar odšel kot študent, ga je fascinirala. Očarala ga je z galerijami, muzeji in gledališči, spomeniki in veličastnimi zgradbami. Študiju tehnike se je hitro odtujil, užival je v dihanju velemestnega zraka, spoznaval sodobno evropsko literaturo in pisal. Ko se je moral od Dunaja posloviti, se je vrnil domov in živel med Vrhniko in Ljubljano. Pisal je svojo prvo dramo ter urejal in dopolnjeval pesmi, ki jih je želel izdati v zbirki. Njegovi literarni junaki so se izrisovali kot žrtve krivic, ponižani sopotniki njegovega časa.

4. POSTAJA: PULJ – PULA 

 »A zdaj sem v mišnici.«

1898

Pulj. Brez pravega doma je Cankar začasno bivališče našel pri sestri v Pulju. Istra, kamen in morje niso imeli večjega vpliva na njegovo pisanje. Tudi velikega veselja ni videl v živahnem obmorskem mestu. Surovost pokrajine, živahnost ljudi in odprtost morja ga niso ustvarjalno izzivale. Občasni izleti na morje so mu pomagali preživeti hrup mediteranske živahnosti. Njegovo delo v Pulju sta opredelila predvsem pisanje drame Jakob Ruda in urejanje pesniške zbirke Erotika, prvenca, ki je bil tik pred izidom. Močno si je želel nazaj v Ljubljano, kjer sta ga čakali neodvisnost in ljubezen. Oboje je ostalo neuresničeno.

5. POSTAJA: DUNAJ

 »Godi se mi nesramno!«

1898–1909

Dunaj. Po drugi selitvi v središče monarhije je Cankar tam ostal dobro desetletje. To je bil najplodnejši čas njegovega literarnega ustvarjanja. Mesto mu je dajalo obilo snovi za ustvarjanje likov in metafor. V okolju svojega dunajskega doma je spremljal usode delavcev in revežev, ki so tako kot on preživljali krivice sodobnega sveta. Daleč od Ljubljane je razvil zelo kritičen odnos do slovenske intelektualne in politične elite. S peresom je udrihal po šentflorjanstvu, s prstom kazal na družbene krivice in subtilno kritiziral politični sistem. Skoraj bi se ustalil in postal družinski človek. A je ušel. Edina odgovornost, ki jo je upošteval, je bila odgovornost do zapisane misli; ta je morala biti dokončana.

6. POSTAJA: LJUBLJANA

  »Po dolgih letih sem nekaj takega našel, kar sem lahko imenoval 'dom'.«

1909–1917

Ljubljana. Po vrnitvi z Dunaja je Cankar kmalu našel dom na Rožniku nad Ljubljano. Tam se je ustalil v sprva prijateljskem, skoraj družinskem okolju rožniških gospodarjev. Nostalgično je pogledoval proti Vrhniki in napisal še nekaj svojih zadnjih velikih del. Vendar je njegov ustvarjalni elan pešal, tudi pod vplivom gostilniškega okolja. Ker je bil že takrat priznan avtor in živa ikona slovenskega kulturnega življenja, so na Rožnik prihajali oboževalci in radovedneži, da so pisatelja videli pri delu. Strast, kakršno je čutil do ustvarjanja, je čutil tudi do razvad, s katerimi se je postopoma uničeval. Ko se je gostoljubje na Rožniku končalo, se je preselil v mesto, a pravega doma ni več našel.

Na Rožniku lahko obiščeš spominsko sobo Ivana Cankarja. Muzej in galerije mesta Ljubljane je duh Cankarjevega časa priklical z njegovimi osebnimi predmeti, pohištvom in izbranimi literarnimi deli.

POLITIČNO PREPRIČANJE

»Pravica (je) ustvarjena za tiste, ki so jo ustvarili«

Zase je Cankar pravil, da je socialist. Vsa njegova politična razmišljanja so imela skupno jedro; krivico, ki je na svetu zato, ker nekateri imajo in drugi nimajo. Do politike je bil neprestano kritičen, politikom ni zaupal. Vedel je, da imajo pred očmi lastni interes. Svoj pogled na politične razmere ter narodne in razredne zahteve je poudarjal na predavanjih in v prozi. Bil je somišljenik socialnodemokratske stranke in njen kandidat na volitvah leta 1907. Od stranke se je oddaljil, ko je sprejela zanj nesprejemljiv narodni program. Njegova domovina je bilo slovenstvo, ki v visoki kulturi razvija svojo samobitnost.

POGLED NA VOJNO

 »Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt!«

1914–1918

Svetovna vojna. Duševno in fizično izčrpani Cankar je svetovno vojno doživljal kot strašno izgubo človeških življenj. Ni je sprejemal kot mogočo pot k narodni osvoboditvi. Zaradi svojih narodnih in političnih stališč je bil interniran na ljubljanskem gradu, kjer je preživel mesec in pol. Kasneje je bil prisiljen obleči vojaško uniformo in služiti cesarju, vendar je bil iz vojske že po nekaj tednih odpuščen. Ko se je nekega večera vračal domov, se je ponesrečil na stopnišču hiše, kjer je takrat prebival. Poškodbi so sledili zapleti, zaradi katerih je prav v času, ko so na ljubljanskih ulicah ljudje proslavljali konec vojne in narodno osvoboditev, umrl. Kako simbolično: Ivan Cankar je umrl prav takrat kot čas, ki mu je bil ne le opisovalec, ampak tudi tožnik in sodnik.

PREVERI, KAKO DOBRO POZNAŠ CANKARJA. REŠI NALOGE!

1. RAZVRSTI SPODNJE RISBE POSTAJ CANKARJEVEGA ŽIVLJENJA V PRAVILNI VRSTNI RED.

2. KAKŠEN JE NASLOV CANKARJEVE EDINE PESNIŠKE ZBIRKE? PREMEČI ČRKE!

 R E T O I K A 

3. CANKAR JE UMRL V LJUBLJANSKI BOLNIŠNICI, 11. DECEMBRA 1918. SKUPAJ S SODOBNIKI JE POKOPAN NA LJUBLJANSKIH ŽALAH, V T.I. GROBNICI MODERNE. OBKROŽI PRIPADNIKE SLOVENSKE MODERNE.

a)  Dragotin Kette   

b) France Prešeren   

c) Oton Župančič   

d) Josip Murn Aleksandrov   

e) Drago Jančar    

f) Vladimir Bartol

4. POZORNO SI OGLEJ NEKAJ ZABAVNIH UTRINKOV IZ ŽIVLJENJA IVANA CANKARJA IN IZBERI PRAVILNE TRDITVE. NAPAČNE POPRAVI. 

• Cankar je bil za časa svojega življenja že zelo slaven. Ljudje so hodili na Rožnik, da bi ga videli in morda dobili njegov avtogram.
• Cankar ni bil nikoli politično aktiven.
• Cankar je na Dunaju stanoval pri Loefflerjevih. Gospa je izdelovala slavne klobuke.
• Cankar je bil precej priljubljen pri dekletih.
• Enajsta šola pod mostom je bila Vrhniška osnovna šola.
• Cankar je nekoč za vrnitev domov na Rožnik naročil dve kočiji. Eno zase in drugo za njegov klobuk in palico.
• Cankar je bil nekaj časa zaprt v zaporu na Ljubljanskem gradu.

CANKAR JE SPRVA OBISKOVAL ENAJSTO ŠOLO POD MOSTOM, KASNEJE PA LJUDSKO ŠOLO NA VRHNIKI. 

O enajsti šoli je pravil: »Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali tako bogate in koristne učeno-sti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli … Polomljen star, lijak, obroč kolesa, preluknjana ponev, počeni lonci … ali vsaka stvar posebej je bila čudo prečudno in je imela svoj važen pomen.«

O pravi šoli pa: »Šola je bila moj najhujši sovražnik. Še zdaj sem take misli, da so za zmerom zavržene in izgubljene vse brezštevilne ure, ki sem jih zehaje predolgočasil, na ogoljeni klopi, pred učiteljem, ki ga nisem maral … Priskutnost šolska je bila ozračju, je bila v vzduhu, ki je smrdel po plesnobi … Sošolci so se mi zdeli v šoli čisto izpremenjeni, komaj da so prestopili prag; dišali so po plesnobi, v obraz so bili bledikasti, čemerni in hinavski.«

5. PRIMERJAJ NJEGOV ODNOS DO ENAJSTE ŠOLE IN PRAVE ŠOLE:

6. CANKAR JE BIL MOJSTER KRATKIH ZGODB, V KATERIH SE NAVADNO PRIPETI ZGOLJ EN ČUSTVENO ORISAN DOGODEK. OBKROŽI, KAKO SE TAKŠNE ZGODBE IMENUJEJO?

a) pikice  

b) črtice   

c) klicaji

Cankar je svoje življenje popisal v črticah, ki so izšle v zbirki z naslovom Moje življenje leta 1920 kot prva knjiga, izdana po njegovi smrti. Zbirka 14 črtic je zasnovana kot zaporedje avtobiografskih slik iz pisateljevega življenja. Zgodbe, ki so vse postavljene na Vrhniko in v Ljubljano, so zgrajene okrog Cankarjeve matere oz. okrog odnosa med otroki in materjo. V težkih razmerah se je v družini med materjo, brati in sestrami razvila tesna vez, odnos otrok z očetom, ki je breme preživljanja družine preložil na ženo, pa je bil slab in se je izboljšal šele na njegova stara leta. Cankarjeva dela večkrat kažejo na kompleksen odnos z materjo.

OGLEJ SI TRI ANIMIRANE CANKARJEVE ČRTICE IN ODGOVORI NA VPRAŠANJA. 

VSE TRI ČRTICE POVEZUJE ISTA TEMA. RAZMISLI, KATERA.

• KATERO ZGODBO SI OBČUTIL NAJGLOBJE. ZAKAJ?
• PREBERI SPODNJI ZAPIS IN POMISLI, ALI SI TUDI TI KDAJ SVOJI MATERI STORIL KRIVICO, ZARADI KATERE TE ŠE DANES PEČE VEST? 

»A hujše kakor vse to je bila težka, tako neizmerno težka zavest, da sem tolikrat in tako brezčutno žalil svojo mater; da sem jim iz svojeglavnosti in lahkomiselnosti napravljal toliko grenkih ur. Vsaka solza, ki so jo prelili kdaj moja mati zaradi mene, ležala je sedaj na mojem srcu, vroča in pekoča, kakor kaplja stopljenega svinca . . . Toda kesanje je bilo prepozno, prepozno sem jim poljubljal mrzle, odrevenele roke in jih prosil odpuščanja.

Oh, da bi mogel priklicati preteklost nazaj! Kako bi jih ljubil, svojo dobro mater, kako bi poslušal vsako njih besedo! Niti jedna sama solza ne bi jim smela več skaliti prijaznih oči. Ne bilo bi jim treba zapovedovati, ne opominjati in ne prositi; ubogal bi jih na prvi pogled in služil jim veselo in udano, kakor mora služiti otrok svoji materi . . . A z vsem tem ne bi jim mogel poplačati nikdar vseh skrbi in tolike ljubezni.« (Spomini na mojo mater, 1898)

8. POVEŽI CANKARJEVA DELA S PRAVILNO ZVRSTJO.

PROZA                                             DRAMATIKA                                        POEZIJA

Erotika            Pohujšanje v dolini Šentflorjanski                  Tujci                Hlapci            Za narodov blagor        Na klancu

PRISLUHNI CANKARJU:

Moje izbe

Sošolec

Uboge rože

Strokovno besedilo: Blaž Vurnik
Prilagoditev in naloge: Pedagoška služba MGML
Risbe: Zoran Smiljanić (v sodelovanju z Blažem Vurnikom)
Film Jaz sem Cankar: Muzej v malem 2017/2018 (MGML in OŠ Prežihovega Voranca)
Animirane črtice: Muzej v malem 2017/2018 (MGML in OŠ Prežihovega Voranca), mentor: Društvo za izvajanje filmske vzgoje Slon.
Foto: Andrej Peunik

Gradivo je na voljo v času karantene zaradi epidemije koronavirusa. Gradivo je last Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Vsebine so prilagojene uporabi in so na voljo učiteljem za namen poučevanja na daljavo.