Razcvet mesta v pregovorno temnem srednjem veku se je nadaljeval tudi v novem, ko je Ljubljana postajala cvetoče središče trgovine, obrti, kulture in nacionalne zavednosti. Pri tem je ključno 16. stoletje, ko je reformacija prinesla prve knjige v slovenščini. »Zažigalni« protireformaciji je sledilo obdobje mirnega življenja mesta v 17. in 18. stoletju, ko je Ljubljana dobila baročno preobleko: plemiči so mestne hiše preurejali v mogočne baročne palače – med njimi je tudi ta, Turjaška palača, v kateri danes domuje naš muzej –, meščanske hiše so si nadevale razkošne fasade.
Na narodno zavest je v času osvajanj Napoleona vplivala kratka epizoda francoske nadvlade, ki je Ljubljano postavila za glavno mesto Ilirskih provinc in omogočila javno uporabo slovenščine. Romantično lahko rečemo, da je nekaj let kasneje na dvig ravni slovenske besede najmočneje vplivala ljubezen: tista, ki jo je pesnik France Prešeren, avtor besedila slovenske himne, našel v svoji mladi muzi Juliji.
Prva polovica 19. stoletja je še enkrat spremenila podobo Ljubljane, še bolj pa je nanjo vplival hud potres leta 1895. Po njem je Ljubljana s pomočjo iznajdljivega župana Ivana Hribarja, ki je bil zelo uspešen pri pridobivanju obnovitvenega denarja, v novo stoletje stopila prenovljena.
