Zagovornik napredka in najbolj priljubljen ljubljanski župan
Ivan Hribar (1851–1941) si je strmo politično pot utrl kot delaven ljubljanski mestni svetnik v letih 1882–1910 in predvsem kot vztrajen zagovornik napredka. Za svoje aktivnosti pri zgraditvi prvega ljubljanskega vodovoda je prejel naziv častnega meščana Ljubljane. Po ljubljanskem potresu leta 1895 je kot župan (1896–1910) iz Ljubljane – dolge vasi – napravil sodobno mesto: uredil je delovanje mestne uprave, na osnovi prvega urbanističnega načrta posodobil celotno urbano infrastrukturo, table ljubljanskih ulic in trgov je opremil z vidnejšimi slovenskimi napisi, v času njegovega županovanja je Ljubljana dobila dva pomembna nova javna spomenika (Prešernu in Trubarju), uredil je kanalizacijo, odvoz smeti, ustanovil več novih šol, elektrarno, mestno hranilnico, tržnico in še bi lahko naštevali.
Liberalec, neutruden domoljub in "panslovan"
Ivan Hribar je bil politik slovenske liberalne smeri, zagovarjal je idejo Zedinjene Slovenije in združitve južnih Slovanov v skupno državo. Bil je zgled človeka, ki se ni postavljal z izpitnimi diplomami o doseženem znanju, pač pa z znanjem samim, in slednje je daleč presegalo njegovo formalno izobrazbo. Ivan Hribar se je z izjemno delavnostjo, s sodelovanjem s strokovnjaki z različnih področij in z jasno vizijo povzpel do mesta župana, veleposlanika Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Pragi (1919–1921), kraljevega pokrajinskega namestnika za Slovenijo (1921–1923) in senatorja Kraljevine Jugoslavije (1932–1938). Neomajno je bil predan slovenski narodni ideji. Njegovo življenje, delovni uspehi in dramatična smrt – pet mesecev pred svojo devetdesetletnico je v znak protesta proti italijanski okupaciji Ljubljane končal pot svojega življenja v Ljubljanici – so ga povzdignili v legendo slovenske politike v pomembnem obdobju osamosvajanja Slovencev.
