O Vili Zlatica

Rožnodolska Vila Zlatica - meščanski dom družine Hribar

Meščanske vile so ob koncu 19. in na začetku 20. stol. postale ideal časa, saj si je sloj bogatih meščanov želel zagotoviti udobnejša in intimnejša bivališča v predmestjih ali na podeželju. Značaj teh novih predmestij so oblikovale večnadstropne najemniško-stanovanjske hiše. Arhitektura je bila pod močnim vplivom Dunaja, vile v parkovnih in vrtnih zasnovah so spominjale na dvorce z balkoni, stolpiči, fasadnim okrasjem ali vidnim lesenim ogrodjem. Arhitektura in notranja oprema meščanskih hiš oziroma domov sta odražali status in družbeni položaj novega družbenega sloja – meščana, nosilca ekonomskih, družbenih in političnih funkcij.

V drugi polovici 19. stoletja je znotraj prevladujoče nemške kulture Avstro-Ogrske že delovalo slovensko narodno meščanstvo, ki je prevzelo odločilno in zgodovinsko vlogo v prepoznavanju Slovencev kot narodne skupnosti. Novi meščani so prihajali iz vrst visokega uradništva, bančnikov, poslovnežev s področja zavarovalništva, bili so lastniki tovarn. Za svoje domove so si gradili mestne palače – vile z vrtovi – in jih opremljali v veličastnih slogih, npr. slogu baroka.

Vila Zlatica z vrtom, po letu 1933

Vila Zlatica po prenovi leta 2021. Foto: Nik Rovan

Hišo na Cesti na Rožnik (danes Cesta 27. aprila) je dal za svojo družino leta 1910 zgraditi Leopold Klepec, poštni uradnik. Ivan Hribar, takrat veleposlanik na Češkem, je hišo kupil po koncu prve svetovne vojne ter se vanjo z ženo Marijo (roj. Goričan) in hčerko Zlatico vselil štiri leta kasneje. Arhitekturo hiše, njeno notranjost in ureditev okolice je prilagajal svojim potrebam in okusu. Prva sprememba je bila povečanje parcele z nakupom sosednjega zemljišča. Na razkošno velikem vrtu, ki je danes okrnjen, so imeli Hribarjevi zelenjavni vrt, vrtno uto, toplo gredo, gnojišče in zajčnik. Na predelu vrta onstran potoka so posadili različno sadno drevje, ob potoku je bil urejen manjši ribnik z lokvanji, okoli hiše so rasli okrasno grmovje in rože.

Leta 1933 se je Hribar, ki so mu bili stari slogi in eklekticizem blizu, odločil leseno verando na južnem delu hiše nadomestiti s prizidkom. Prenovo je zaupal arhitektu Josipu Costaperarii, s katerim je sodeloval že prej. S prenovo je zdaj vila pridobila kletno stanovanje, pritlično knjižnico s Hribarjevo delovno sobo in prostorom v nadstropju, na vzhodni strani hiše so prizidali še vhodni vetrolov. Vse prostore v vili so opremili z izbranim, tudi po meri izdelanim pohištvom. Ivan Hribar je v vilo nazadnje posegel leta 1940, ko so prizidali bunker, saj je razumel, da politična situacija svet pelje v drugo svetovno vojno.

Namembnost vile je vseskozi ostala nespremenjena. Služila je prvenstveno kot bivanjski objekt vse do leta 2000, ko je umrla zadnja stanovalka in lastnica vile, Hribarjeva hči dr. Zlatica Hribar.