Mrmranje

Prvotni pomen besede mrmranje naj bi izviral iz šelestenja, tj. zvokov, ki nastajajo ob drgnjenju listov enega ob drugega. Življenje cveti v tem golem mrmranju. Slišati ni le zvokov listja in vetra, temveč je nekje notri tiho slišen tudi glas umetnika. Seza Paker je avtorica videa Exercise, ki z referencami na Ursonate Kurta Schwittersa ustvari totalitarni prag in zgradi gledalčev momentum za vstop v razstavo. Tudi njeni asemblaži z naslovom Untitled (les mot-couleurs) vsebujejo reference na umetnike, ki uporabljajo barve ter brezimno naravo zgodovine slikarstva. Umetnico serija (Barve-besede) spominja na čas pred prvo svetovno vojno in po njej. Njene Barve-besede se navezujejo na zgodbo Les mots en héritages izpod peresa francoskega pisca Bernarda Quirinyja. Zgodba govori o sledovih, ki so ostali na stenah razpadajočega gradu in razkrivajo slike, ki so nekoč tam visele. V videu Absinthe se medsebojno dopolnjujejo spomin, potopljen pod vodo, in arheološki objekti pod vodo. Zvoki v tej instalaciji so zvoki dveh različnih geografij – zgodovine Istanbula in Montparnassa leta 1910.

Delo Ayşe Erkmen sestavlja 168 listov, ki izzovejo premislek o drevesnih vejah in o tem, kako je narava nenehno pod udarom. Nenavadno, srhljivo mrmranje zavijajočih in šepetajočih zvokov spominja na tišino, utopljeno v kriku teme. Ayşe Erkmen v videu Conversations Taksim Square skozi besedilo pripoveduje Šeherezadine zgodbe. Obrekovanje, čenče. Vsakič, ko nam črke povedo zgodbo; zgodba postane abstraktna, obrekljivke so stisnjene v črke. Pri postavljanju napisa Mış Miş na stene je umetnica uporabila glagolski čas, značilen za pravljice: Bilo je tako: preteklik z Mış Miş. Po drugi strani pa veter, ki nastaja pri tem, ko si tri ženske s fenom sušijo lase (in ne naravni veter), gledalca usmerja k postelektrični dobi industrijske družbe.

Ali Kazma v videu Play prikazuje vaje za predstavo Hamlet znane newyorške gledališke skupine The Wooster Group. Mrmranje, ki se pojavlja med zvoki, šepetom in šepetalcem, gledalčevo pozornost priteguje k vaji. Video Clerk prikazuje uradnika, ki neprestano ponavlja isti gib – kot v dadaističnem performansu. Ob kaligrafski kretnji z roko, ki se premika počez, pero mrmra po papirju – s skrajno natančnostjo, ki jo krasi gibanje dlani po papirju. Po drugi strani pa so podobe iz postfordistične dobe v delih Automobile Factory in Jean Factory popolnoma brez ljudi in narave, zato naglas premikajo proti strojem. Umetnik namesto »zvokov in vonjev« gledalcu ponudi gibanje, značilno za stroje.

Mrmranje: Ayşe Erkmen, Ali Kazma, Seza Paker

Prvotni pomen besede mrmranje naj bi izviral iz šelestenja, tj. zvokov, ki nastajajo ob drgnjenju listov enega ob drugega. Življenje cveti v tem golem mrmranju. Slišati ni le zvokov listja in vetra, ...