Zavržene cunje, platno, tekstil, osebne predmete, preoblikovane v estetsko snov, je zdaj v umetnikovih zadnjih montažah, slikah-objektih nadomestil nov material, transparentna in strukturno neobstojna folija iz polivinila. Umetnik kose materiala in njihove ostanke reže, spenja, lepi ali jih pušča v fragmentih in kroji subtilne krhke vpoglede skozi upodobitev človeške kože v subjektovo drobovje in njegovo bit. Jure Mikuž navaja, da se kaže »koža kot prvotna in metaforična predstava Jaza, ki občuti svoje telo kot celoto«; za Tomaža Brejca je slika kot objekt »vedno telo, je bitje, ki ima svoj vonj, okus in različne fakture …«, in če parafriziramo Gumilarja, lastni duh je telo slike, slika je kot privid in rekonstrukcija nezavednega, kot historično telo. Zdi se, da imamo v novejših in novih slikarjevih reprezentacijah opravek s svojevrstnim anatomskim teatrom rezanja s skalpelom ali z morbidnostjo obrednih praks odiranja kože, ki jih na imaginarni ravni z »zevi« in »prešitji« dojemamo kot refleksije ranljivega intimnega repertoarja umetnikovih čustvenih razpoloženj in psihičnih stanj.

Gumilar je med več kot tridesetletnim delovanjem obšel minimalizem, konceptualizem ter druge smeri in pojave sodobnih umetniških praks, ker ni pristajal na slogovne opredelitve, ki bi usmerjale kreativna dejanja in ga omejevale pri svobodi umetniškega ustvarjanja. Vrsto let je bil zavezan avtonomiji barve in barvnemu kolorizmu v abstraktnih pojavnih oblikah, zadnja leta je njegovo slikarstvo reducirano na spopade črnin in belin ter njunih odtenkov v izrazito poudarjenem problematiziranju razmerja med objektom in sliko.

Ob razstavi bo izšel katalog z besedili dr. Tomislava Vignjevića in Lilijane Stepančič.

Marjan Gumilar: CUTS

Pri konceptualni zasnovi pregleda slikarstva Marjana Gumilarja v Mestni galeriji Ljubljana smo se osredotočili na problematiziranje in tematiziranje enega od njegovih bistvenih konstitutivnih elementov, korelata v procesu gradnje slikovnega polja ...