Nekdo me opazuje, začutim njegov kleni pogled, zaskeli me po moji kamniti površini, občutim njegovo takrat še vedno prikrito strast, nekakšno neukrotljivo energijo, da bi pogledal vame, da bi me pričel klesati, me počasi razstavljati in sestavljati, poiskati v meni vse tisto, kar nosim skrito v sebi, torej jaz kamen na tistem rečnem bregu nekega sončnega dne, in kdo ve koliko podobnih dni sem čakal nanj, pričakoval kiparja, ki me hoče videti, in zdaj me neutrudno motri, prebada me s pogledom, čeprav se me še ni dotaknil, niti približal se mi še ni, toda že čutim, kako me počasi in vztrajno obdeluje, kako leze vame in me občuti v vsakem še tako majhnem elementu moje notranjosti, in najina pogleda se srečata, v nekem trenutku se spojita v istost, v neobvladljivo željo, da se med seboj dotakneva, se nato končno spoznava in pričneva obdelovati in bom jaz kamen postajal on in bo on kipar postajal jaz. In potem se je zgodilo, še vedno se dobro spominjam, kako je kipar naglo pristopil k meni, se mi približal, da sem začutil toplino njegovega telesa, nato se me je s prsti na bosih stopalih dotaknil in kamnina v meni je vztrepetala, vznemiril sem se, še več kot to, oživel sem in končno začutil samega sebe ter sebi izrekel besede, poglej, kipar, natanko na te prste sem čakal in zdaj so tu, samo zame so se zgodili, samo zame so se rodili tvoji prsti in zdaj obstajam v pričakovanju in jaz kipar v istem trenutku spoznam, da te zaznavam, izmed številnih kamnin sem se osredotočil prav nate, ti, ki si položen pred mojimi prsti, in kamen, kako to, da nisi hladen, se na rečnem bregu glasno vprašam, niti najmanj nisem slutil, da boš tako topel, hočem reči, prijetno trd, a hkrati ogret, in ko te tipam, ko ogretost prepoznavam kot tvojo notranjo silo, te moram zgrabiti, neustavljiva želje me žene in želim te močneje in siloviteje dvigniti s tal, potežkati tvoje okamnelo telo, objeti te moram, stisniti k sebi, da občutim tvojo umirjeno notranjost in da se moja nemirna notranjost uglasi na tvoje telo, da se ti kamen navadiš name in da se jaz kipar navadim nate.

Jiři Bezlaj: Kamen

"Takrat sem ga prvič pazljivo pogledal, ležal je na rečnem bregu in se nenavadno lesketal, sončen dan je bil in nebo brez oblakov se je razpredalo čez naju, čez kamen ...