[M_oder] Dr. Vilja Lukan Pišek: Pomen ohranjanja težke dediščine: Koncentracijsko taborišče Ljubelj

Koncentracijsko taborišče Ljubelj, ki je bilo med letoma 1943 in 1945 zunanja enota matičnega taborišča Mauthausen, je kraj povezan s trpljenjem in travmo. Interniranci različnih narodnosti, med njimi največ Francozov, Poljakov, Rusov in Slovencev, so bili prisiljeni delati pri gradnji predora Ljubelj v skrajno nečloveških razmerah. Po vojni je bil predor dolgo zaprt, območje taborišča pa nedostopno, kar je verjetno prispevalo k temu, da se kolektivni spomin na to taborišče ni razvijal v enaki meri kot na nekaterih drugih krajih spomina.

Muzeji imajo ključno vlogo pri ohranjanju spomina na travmatične dogodke in ponujajo različne pristope k interpretaciji težke dediščine. Niso zgolj prostori ohranjanja zgodovine, temveč tudi ključni dejavniki pri ozaveščanju o pomenu človekovih pravic, solidarnosti in boja proti sovraštvu. Vilja v okviru svoje raziskave s primerjalno analizo ugotavlja, katere metode so pri ohranjanju in posredovanju spomina uspešne ter katere manj učinkovite. Zanima jo odnos lokalnega prebivalstva do koncentracijskega taborišča Ljubelj ter vprašanje, kako se spomin nanj prenaša med generacijami. Posebej jo zanima tudi vprašanje, kako takšno dediščino predstaviti mlajšim generacijam, ki so vse bolj oddaljene od dogodkov druge svetovne vojne. V tem kontekstu raziskuje možnosti vključevanja pedagoških pristopov, interaktivnih vsebin, pričevanj preživelih in sodobnih tehnologij, ki bi lahko pripomogli k ohranjanju spomina in vzpostavljanju osebne povezave obiskovalcev z zgodovino.

Ohranjanje spomina na koncentracijska taborišča oziroma kraje kot je Ljubelj, ni pomembno le zaradi spoštovanja žrtev, temveč tudi kot opomin sodobni družbi, da se podobne tragedije ne bi ponovile.

Dr. Vilja Lukan Pišek je zaposlena kot kustosinja pedagoginja v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Svoje izkušnje je nabirala po različnih muzejih, njeno delo in raziskovalno zanimanje pa se osredotočata na izobraževanje mladih, delo z različnimi ciljnimi skupinami ter oblikovanje inovativnih izobraževalnih programov. Poseben poudarek namenja muzealizaciji težke dediščine in pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina, pri čemer preučuje različne pristope interpretacije travmatičnih dogodkov preteklosti. V svojem delu združuje teoretska spoznanja z neposrednim muzejskim in pedagoškim delom, s čimer prispeva k razvoju izobraževalnih praks na področju zgodovinske dediščine.