Srečanja

Ljubljana

MGML

Hoj, tukaj Muzej v malem

Hoj! Kako ste? Tukaj Muzej v malem. Aja, ja vem, kaj želite vedeti. Kaj je to Muzej v malem. No, to je projekt, pri katerem sodelujemo otroci. Zdaj na začetku bolj spoznavamo življenje koliščarjev, a smo že tudi napisali natečaj in izbrali naslov in logotip razstave. Vsako naše drugo srečanje pa bo verjetno obiskal delavec Mgml-ja in nam bolj podrobno razložil in predstavil svojo delo. Veš, kaj? Meni tale muzej v malem postaja vedno bolj všeč. In naš glavni cilj je, da aprila postavimo našo lastno razstavo. Več v naslednji novici, ki bo opisovala vsako naše srečanje posebej.

Alma Kristina T., 5. razred

Odnosi z javnostmi

V sredo, 4. 12. 2013, smo se v muzeju dobili s PR-ovko Uršo Karer. Predstavila nam je delo PR-ovca v muzeju. Hkrati nam je pojasnila kaj pomeni PR. PR pomeni odnosi z javnostjo. Potem smo si izdelali medijski plan s časovnico.

Peter R., 6. razred

Člani skupine Muzej v malem smo se srečali s predstavnico Mestnega muzeja za stike z javnostjo, gospo Uršo Karer. Predstavila nam je svoje delo in ga podrobno opisala. Skupaj z njo smo oblikovali načrt našega dela. Pripravili smo besedilo za natečaj ter besedilo za plakate in letake. Ustvarili smo tudi svojo slikovno podobo letaka in plakata. Pogovarjali smo se tudi o distribuciji letakov. O razstavi bomo seznanjali javnost preko spletne strani Mestnega muzeja, radia, televizije, letakov, plakatov, oglasne deske ... Odločili smo se, da bomo informacijo o natečaju in razstavi širili tudi preko osebnih poznanstev. Ugotovili smo, da nas do postavitve razstave in odprtja, 12. marca 2014, čaka še veliko dela.

Tjaša P., 5. razred

Obisk konservatorskega centra Ščit

Danes, 11. decembra, smo bili V ŠČIT-u, konservatorskem centru Mestnega muzeja. Izvedeli in ogledali smo si veliko zanimivih stvari, o katerih nismo imeli pojma in smo jih prvič videli. Ogledali smo si restavratorsko sobo, ki je bila polna čudovitih stvari. Videli smo fibulo iz rimskega časa, ki je bila tako lepa, da smo vsa dekleta zadržala dih.
Smeli smo pokukati v škatlo z bojevniško čelado iz 1. svetovne vojne, se dotakniti krasno dobro ohranjenega dleta iz antike, ter celo poškiliti skozi nekaj restavratorskih naprav in si nadeti nekaj njihove opreme, da so se vsi smejali!
Kasneje smo odšli v konservatorsko sobo, kjer sta dve dekleti čistili slike iz Plečnikove hiše. Lahko smo poskusili in bilo je zabavno. Umazanija je hitro izginjala, prav tako pa so hitro ali morda še hitreje izginjale vatne blazinice, s katerimi smo čistili. Nato smo smuknili še v sobico, v kateri so originalne najdbe popravljali in jih "ponaredili". Seveda jih niso ponaredili za prodajo ali kaj podobnega. Ne, niti približno ne. Ponaredili so jih za igro z otroki, da bodo lahko uživali, originali pa kljub temu ne bodo poškodovani.
Danes smo izvedeli kar nekaj za nas novih dejstev. Med drugim tudi razliko med restavratorstvom in konservatorstvom. Ali mogoče veste, kakšna je? Konservatorji najdbo obdelajo, da bi zdržala čim daljše obdobje, restavratorji pa jo nato natančneje očistijo ter pripravijo za razstavo. Današnje pohajkovanje po ŠČIT-u se mi je zdelo fenomenalno in z veseljem bi ga še kdaj ponovila!

Hana Julija K., 6. razred

Vodstvo z dr. Antonom Veluščkom

V petek, 13. 12. 2013, nas je v Mestnem muzeju obiskal arheolog Anton Velušček. Povedal nam je nekaj o svoji službi in nam podrobno razložil več o koliščarjih. Izvedela sem, da ko je koliščarjem zmanjkalo za pod zob, so pojedli kar svojega psa. Zanimivo mi je bilo, da so se koliščarji spoznali na žvečilke. Tudi mnogo drugega sem izvedela, kot na primer, koliko kolišč so našli na Ljubljanskem barju in kako so se koliščarji preživljali. Predavanje g. Antona mi je bilo izredno všeč, ker je bil sproščen in je zanimivo pripovedoval. In verjamem, da je bilo všeč tudi drugim. Priporočam vam, da si tudi vi ogledate kakšno njegovo predavanje in preberete knjigo Koliščarji, ki so jo napisali g. Anton in njegovi prijatelji oziroma sodelavci. Z največjim veseljem bi si ogledala še kakšno njegovo predavanje.

Sara I., 5. razred

Intervju za Prvi program Radia Slovenija

V sredo, 8. 1. 2014, smo sodelavci Muzeja v malem pričakovali novinarko iz Radija Slovenija. Že nekaj časa smo vedeli, kdaj bo prišla in z veseljem pričakali njen prihod. Pred vprašanji, ki nam jih je pripravila, smo se malo pogovorili in izpisali nekaj idej za naslednjo razstavo o Emoni, ki bo v muzeju na ogled od 29. 5. 2014. Po prihodu novinarke je sledilo kup zanimivih vprašanj in še več zanimivih odgovorov, naš pogovor z njo pa ste lahko slišali na Prvem programu Radio Slovenija. Popoldne se je prelevilo v igriv intervju, ki ga zlepa ne bomo pozabili.

Pia K., 9. razred

Arheolog

Učenci OŠ Ledina, ki smo vključeni v projekt Muzej v malem, smo se 15. januarja v Mestnem muzeju Ljubljana udeležili predavanja o arheoloških najdbah v Ljubljani. Pod vodstvom arheologa smo spoznavali zanimive najdbe. Med drugim smo spoznali, kako so arheologi našli okostja ljudi iz preteklosti, posode, vrče in podobno. Arheologi so na tleh Ljubljane odkrili tudi več načrtov mesta. Meni je bila sicer najbolj zanimiva zgodba o skupni grobnici, kamor so ob izbruhu kuge pokopali okužene meščane. Čeprav je od kuge minilo že več sto let, pa so morali biti tudi arheologi na najdišču previdni, da se ne bi okužili, zato so morali nositi posebno opremo. Ljudi so v skupnih grobnicah pokopavali brez krst in so jih položili drug na drugega, medtem ko so v družinskih grobnicah umrle pokopavali v lesenih krstah. Danes ljudi pokopavajo brez dragocenosti, v preteklosti pa so v grobnice polagali tudi kovance, nakit, križe in molitvenike. Seznanili smo se tudi z delom arheologov na najdiščih, tako da sedaj bolje vemo, kako poteka njihovo delo in kakšne pripomočke uporabljajo.

Ema Š., 5. razred

Ste kdaj pomislili, kaj dela arheolog? Po mojem ste, pa ste si majčkeno narobe predstavljali. Delo arheologa je zelo zahtevno, saj je zelo podrobno. Najprej morajo zaprositi za dovoljenje za kopanje in šele takrat lahko začnejo kopati. Kopanje je zelo prefinjena zadeva in zato imajo zanj namenjeno veliko orodij in čopičev. Ko najdejo kakšne male stvari, jih pretresajo skozi sita in šele potem jih lahko prepoznajo. Arheologi predmete, ki jih najdejo, imenujejo artefakti. Ko arheologi najdejo kakšen pomemben in poseben artefakt, si tega skoraj ne upajo povedati javnosti, ker se ustrašijo prihodnosti, ki bo polna konferenc in intervjujev.