Srečanja

© dokumentacija MGML

Spoznavno srečanje

Osemnajstega oktobra smo se z učiteljem odpravili na naše prvo srečanje v Mestni muzej. Tam so nas lepo sprejele naše gostiteljce iz pedagoške službe. Najprej so nam na kratko predstavile, kaj bomo počeli celo leto. Potem so nas odpeljale v posebno sobo, kjer smo sedli v krog. V roke smo dobili volno in si jo podajali. Ko si klobčič dobil v roko, si moral povedati nekaj o sebi. Tako smo izvedeli, kaj vsakogar od nas še posebej zanima. Na koncu je vsak dobil slastno čokolado. Imeli smo se super!

Zala Maria Žibret, 8. razred

Srečanje na Rožniku

V sredo, 23. oktobra, smo se zbrali pred šolo in se odpravili na Rožnik. Po krajšem športnem dnevu smo prispeli na Cankarjev vrh. Ko smo si oddahnili, smo se najprej posedli in si razdelili učne liste o življenju Ivana Cankarja. Izvedeli smo, da se je rodil na Vrhniki, živel pa je tudi na Dunaju in na Rožniku – ter druge zanimive podrobnosti iz njegovega življenja in dela. Nato smo si ogledali njegovo spominsko sobo. Zanimivo je bilo izvedeti, da je imel Ivan Cankar veliko oboževalk, ki so ga hodile obiskovat na Rožnik. Po končanem ogledu smo dobili bonbone za pot nazaj. 

Ema Lora Solina, 8. razred

© dokumentacija MGML

© dokumentacija MGML

Na obisk v NUK

V sredo, 8. novembra, smo učenci izbirnega predmeta Vzgoja za medije odšli pred Narodno in univerzitetno knjižnico, kjer so nas že čakale Nika, Karin in Tjaša. Po Plečnikovih stopnicah smo se povzpeli v rokopisni oddelek. Tam smo si ogledali Cankarjeve rokopise ter se pogovarjali o njihovem nastanku. Veliko smo izvedeli tudi o njegovem življenju in se seznanili z digitalno knjižnico, v kateri si lahko ogledamo vse, kar NUK hrani o Ivanu Cankarju. Vodja rokopisnega oddelka nam je razkazal tudi Cankarjeve osebne fotografije in beležnice, v katere je tudi lepo risal, ter razglednice, ki jih je pošiljal. Govorili smo tudi o tem, s kom je prijateljeval in kako je bil povezan z ostalimi predstavniki slovenske moderne. Čisto po naključju pa smo se spoznali z vnukinjo Otona Župančiča.

Larisa Markoli, 9. razred

Pehar suhih hrušk

V sredo, 6. 12. 2017, smo pri delavnicah animacije izdelovali oz. izrezovali vzorce za animacijo črtice Pehar suhih hrušk, pisatelja Ivana Cankarja. Razdelili smo si delo, zato smo lahko hitreje izdelali oči, lase, pehar in hruške. Vse smo morali obrobiti in pobarvati. Čeprav smo delali kot nori, imamo še zelo veliko za narediti. Ko bomo končali, bo ta animacija gotovo dobila oskarja. Delo je zelo zabavno in zelo zamudno.

Marcel Kolenko, 8. razred

© dokumentacija MGML

© dokumentacija MGML

Animiranje

V sredo, 10. 1. smo na delavnici animacije dokončali še zadnje papirnate figure za Pehar suhih hrušk. Animirali smo v dveh skupinah: imeli smo postavljene mize, steklo na njih, luči in dva profesionalna fotoaparata. Prva skupina je fotografirala prizor, v katerem Ivan in njegova sestra jesta hruške, druga skupina pa prizor, ko zagledata hruške in se jima zenice v očeh spremenita v hruški. Za konec smo animirali še prizor, v katerem se odprejo vrata omare, za njimi pa je skoraj prazen pehar. Drug teden, 17. 1. smo si ogledali delovno montažo animacije in fotografirali še preostale kadre, nato pa smo izdelali zgodboris nove animacije – Cankarjeve Skodelice kave.

Nina Koritnik, 8. razred

Snemanje zvoka

V sredo, 28. 3. 2018, smo se zbrali v Mestnem muzeju Ljubljana, da bi posneli zvok ali zvočno sliko – sestavljali smo jo še na šoli – za naše tri animirane filme, ki smo jih več kot dva meseca risali, sestavljali in fotografirali na šoli. Tam smo se redno srečevali z Andrejo in Jeleno iz Društva Slon. Zvok smo snemali v konferenčni dvorani muzeja, ker je zvočno izolirana; posneli smo jih s svojimi glasovi in raznimi drugimi pripomočki (na primer s pisalom na papir). Najprej smo malo povadili, kako bomo kaj izgovorili ali odigrali, nato pa smo te zvoke še posneli. Vloge smo si izmenjavali. Bilo je zelo zabavno in polno smeha.

Manca Šešelj, 8. razred

© dokumentacija MGML

© dokumentacija MGML

Snemanje filma o Ivanu Cankarju

Snemanje filma je bilo zanimivo, a tudi kar naporno delo. Veliko je tekanja sem in tja, večinoma se ves čas mudi. Srečni smo bili lahko, če je ni zagodlo vreme. Ves čas smo tudi morali zelo paziti na občutljivo in drago elektronsko opremo.
Snemali smo tri mesece. Prvi dan smo v Narodni galeriji snemali prizor "Umetnost brezskrbnosti". Cankarju so kar naprej odpadali umetni brki. To smo rešili z lepilnim trakom, ki se je sčasoma izkazal za najuporabnejši in nepogrešljiv pripomoček na snemanju. Drugi snemalni dan smo snemali v Plečnikovi hiši. Tam smo posneli prizor s kavo in prizor z družino Loeffler. V naslednjih snemalnih dneh smo posneli vse preostale prizore. Nekatere smo v nedogled ponavljali, dokler se niso posrečili, kot je bilo treba.
Mene je igranje veselilo; zlasti prizori na Cankarjevem vrhu in v ječah so se mi zdeli še posebej zanimivi. Malo me je motilo, da smo morali vsi delati vse, pomagati pri pripravah, nositi opremo in opravljati še več nalog. A v nizkoproračunski produkciji pač ne gre drugače, saj ni denarja za celo ekipo specializiranih ljudi.
Izkušnja je bila odlična in z veseljem bi jo ponovil – še zlasti, če bi spet igral glavno vlogo.

Luka Tončič, 8. razred