Zaužili smo Cankarjevo skodelico umetnosti

Že peto šolsko leto med Mestnim muzejem Ljubljana, Pedagoško fakulteto UL, Osnovno šolo Trnovo in različnimi umetniki poteka povezovalni projekt. Tokratni je bil izveden v okviru projekta SKUM, ki podpira razvoj sporazumevalnih zmožnosti s kulturno-umetnostno vzgojo.

Izhodišče za tokratno ustvarjanje je bila razstava Ivan Cankar v Mestnem muzeju Ljubljana, ki so si jo otroci ogledali na začetku šolskega leta. Po ogledu so v šoli z učiteljicama Anito Godler in Mojco Kodrič  ter skupaj z umetniki razvijali svoje gledališke, glasbene, plesne in likovne talente.

V polnem atriju muzeja sta prisotne najprej pozdravili višja kustosinja Ema Marinčič in dr. Vesna Geršak, ki sta na kratko predstavili pomen sodelovanja med muzejem, šolo in umetniki.

Zbrano občinstvo so otroci presenetili s humornim vložkom Šentflorjanci pod mentorstvom Jasmine Bejtovič in Maše Tiselj. Priredba Cankarjeve zgodbe Pohujšanje v dolini Šentflorjanski je obiskovalce pošteno nasmejala.

Obiskovalci so se nato razdelili v štiri skupine in si ogledali štiri predstave. Otroci so torej vsako predstavo zaigrali kar štirikrat. Do lokacij so jih popeljali Cankarjevi simboli (klobuk, brki, palica in krizantema), ki so jih animirali štirje vodiči.

Na razstavi o Ivanu Cankarju se je odvila plesna predstava Cankarjeve pisa(l)ne muze. Otroci so pod mentorstvom koreografinje Urše Rupnik skozi vrtince življenja priplesali do idealnega romana.

Obiskovalci so si v zadnji sobi razstave ogledali "nemi film", ki je nastajal v gledališkem raziskovanju pod mentorstvom Maše Tiselj in Jasmine Bejtovič. Dramski prizor je prikazal motiv prvih šolskih prigod Ivana Cankarja. Otroci so navdih zanj poiskali v delu Moje življenje.

V pedagoški sobi so otroci pod mentorstvom Jasmine Bejtovič, Maše Tiselj in Iune Ornik skozi oči živali Ivanovemu življenju in prvemu šolskemu dnevu dali popolnoma novo podobo.

V konferenčni dvorani je ob projekciji Cankarjevih misli in njegovih "podob iz sanj" odzvanjala glasbena spremljava, ki so jo pod mentorstvom Lada Jakše v improviziranem slogu ustvarili otroci sami.

Na razstavi si je bilo moč ogledati tudi kipe, ki so jih otroci ustvarili pod mentorstvom Tamare Bregar. Vsaka izmed Cankarjevih podob je dobila zanimiv svojstven izraz.

Zaključek projekta pa se je odvil v atriju muzeja, kjer je vsaka skupina na svoj način predstavila Skodelico umetnosti. Z željo po naslednjem sodelovalnem projektu smo zaključili v velikem Cankarjevem slogu, saj se je dogodka udeležilo več kot 200 obiskovalcev.

Pomen projekta

Ta projekt prikazuje sodelovalni model, ki povezuje šolo, umetnike in kulturno ustanovo. Takšen način je letos tudi prvič finančno podprt na širšem področju Slovenije s strani Republike Slovenije in Evropske unije - Evropskega socialnega sklada. Naši štirje pretekli projekti (na temo Emone, vode, tovarn in srednjega veka) pa so seveda postali primeri dobre prakse za tiste, ki šele spoznavajo in pričenjajo s takim načinom učenja.

Pomembno je, da se otroci učijo medpredmetno, z različnimi umetniškimi metodami in tako, kot posamezniki, najdejo mesto, ki najbolj ustreza njihovi osebnosti. Skozi umetnost se torej učijo o »neumetniških« temah. Na tak način krepijo povezave med levo in desno možgansko polovico. Ne gre pa zanemariti tudi socialnega vidika, saj so tukaj otroci v veliko večji interakciji med sabo, bolj se zavedajo svojega telesa, sebe in vloge v okolju. Vse to pa vpliva na njihovo pozitivno samopodobo.

Z znanjem, empatijo, zavedanjem in izražanjem samega sebe pa si želimo, da bi bili naši otroci opremljeni, da bodo postali odgovorni odrasli, ki bodo krojili odgovornejši pogled na svet.

Nastopajoči:
Učenci 5. a in 5. b razreda OŠ Trnovo
Idejna zasnova in izvedba projekta: 
Učenci 5. a in 5. b razreda OŠ Trnovo
Anita Godler, Mojca Kodrič, učiteljici 5. a in 5. b OŠ Trnovo
Jasmina Bejtovič, Mestni muzej Ljubljana
Maša Tiselj, performarka
Lado Jakša, glasbenik
Iuna Ornik, igralka, animatorka lutk
Tamara Bregar, kiparka, prof. likovnega pouka
Urša Rupnik, koreografinja, Studio za svobodni ples, društvo
Strokovna podpora: 
znanstvene sodelavke UL PEF: dr. Vesna Geršak, dr. Helena Korošec in dr. Uršula Podobnik
Ema Marinčič, Mestni muzej Ljubljana

VTISI UDELEŽENCEV DOGODKA

Knjiga vtisov:

Moj vtis je bil zelo lep! Ta spomin mi bo ostal v glavi do konca življenja!
Igrala sem v nemem filmu in zelo sem uživala. Stalno smo delali in se smejali. Zabavno je bilo. Žal mi je, da smo se na hitro poslovili. A vseeno tega dogodka ne bom pozabila. Mislim, da smo uživali vsi. Delo ni bilo lahko, a je bilo vredno tudi, če nisem bila v skupini s prijateljicami in sem uživala. Sprva sem mislila, da ne bo nič posebnega, a je bilo. In meni je bilo všeč. Vem, da tega ne bom nikoli pozabila.
Učenka 5.a razreda

Nemi film
Nemi film mi je bil všeč, ker se mi zdi zanimivo, da neko stvar predstaviš iz drugega zornega kota (v smislu nema predstava, senčna predstava ...).  Všeč mi je bilo tudi zato, ker so bili drugačni liki.
Učenka 5. b razreda

Šentflorjanci
Šentflorjanci so mi bili všeč, ker so imeli dokaj smešno besedilo. Zdi se mi, da so se odrasli tudi zabavali in mi je bilo všeč, da je bil to uvod.
Učenka 5. b razreda

Veseli me, da je naša šola odprta tudi za drugačne oblike poučevanja in da je podprla sodelovanje s Pedagoško fakulteto. Naš razred je v ta projekt vključen že od 1. razreda v sodelovanju z Mestnim muzejem. Ugotavljam, da so se teme aktualnih razstav, ki so jih otroci interpretirali tudi skozi svojo ustvarjalnost kot znanje, trajnejše ohranile. Verjamem, da bo tako tudi z Ivanom Cankarjem. Uvajanje umetnosti v učni proces, v katerem lahko otroci aktivno izražajo svojo ustvarjalnost, se mi zdi zelo pozitivna dodana vrednost izobraževalnega procesa in bi si ga želela še več.
Moja hči se je veselila ponedeljkov, ki so bili namenjeni temu projektu. Pripovedovala in pokazala je, kaj so delali, navdušena je bila nad njihovo soustvarjalno vlogo. Skupni hodnik našega bloka je postal začasni oder za plesne predstave.
Zaključni nastop pa je bil pravo presenečenje in kako so otroci uživali! Z veseljem jih je bilo opazovati, kako so bili zavzeti in ponosni na svoj prispevek! Vse predstave so bile zelo dobre in opaziti je bilo tudi že izstopajoče talente. Pozitivna stran projekta je tudi priložnost, da posamezni otroci že zgodaj spoznavajo svojo ustvarjalnost in jo lahko naprej razvijajo. Poseben pomen ima tudi soustvarjalnost, ki krepi medsebojne odnose in timsko delo, kar se mi zdi v današnjem času še izrazito pomembno. Pohvalila bi tudi koncept posameznih predstav, da so otroci skupno temo podajali skozi različne umetnostne smeri. Veseli me, da je bil vključeno tudi eksperimentalno glasbeno ustvarjanje.
Mestni muzej se zna s svojimi zelo dobrimi zasnovami razstav približati tudi mlajšim obiskovalcem, zato se mi zdi sodelovanje skozi ustvarjalno poučne projekte odlična ideja.
Petra

Tovrstni, torej izkustveni način dela se mi zdi za otroke neprecenljiv, saj si tako veliko bolj lahko predstavljajo stvari in si jih seveda tudi zapomnijo. Še bolj pomembno pa je, da se ob tem zabavajo, se učijo timskega dela, nastopanja, sodelovanja, to pa so stvari, ki so v življenju zelo pomembne.
Želimo si, da bi v tovrstnih projektih sodelovali tudi v prihodnje, saj zelo bogatijo učni program.
Barbara Kozlevčar

Lepo in spodbudno je bilo! Dobre prostorske rešitve!
Iz lastnih izkušenj vem, da vzgojiteljice, učiteljice rade izločijo »problematične« - vzgojno zahtevnejše otroke, da bi zastavljeni projekt bolj neovirano tekel. Da so v tem projektu sodelovali vsi učenci, je zelo spodbudno. Tudi tak pristop je lahko pomoč z umetnostjo preventivno oziroma terapevtsko otrokom – učencem, ki to potrebujejo iz različnih razlogov za gradnjo pozitivne samopodobe.
dr. Breda Kroflič

Jasno se je videlo, da so učenci ogromno dosegli na ravni učnih ciljev, ker niti za trenutek niso delovali kakorkoli nepovezani in izgubljeni med vsebinami, ki so jih prezentirali.
Da ne govorim o tem, da sem bila fascinirana nad njihovo zmožnostjo, da so delali v tako kratkem času tako korektne ponovitve svojih nastopov. Da gre vseeno za običajne otroke, je dokazoval le "šunder" med prehodi med eno in drugo aktivnostjo, kar ocenjujem kot nemoteče oz. celo nujni pogoj, da so lahko ustvarjali naprej!
Če zaključim, čestitam vsem sodelujočim in se veselim še kakšnega podobnega povabila!
dr. Katja Jeznik

Tudi name je prireditev naredila lep vtis. Prav vsi otroci so uživali in vsi bili vključeni v samo izvedbo, kot napovedovalci, vodiči ali nastopajoči, ki predstavljajo Ivana Cankarja, res enkratno, prav nobeden se ni dolgočasil, nasprotno bili so zelo angažirani. In "zasedli" so cel muzej in vanj pripeljali svoje starše. Meni se je zdelo, da otroci prav z veseljem predstavljajo zgodbe in dejstva, ki so jih o Cankarju spoznavali med poukom in področja umetnosti so se krasno vpela v spoznavanje vsebine, saj se je zdelo, kot da so otroci Cankarja kar poosebili in sprejeli za svojega. Otroci so skozi različne umetniške interpretacije jasno sporočali o vsebini, ki so jo spoznavali pri pouku in zaznati je bilo veliko povezanosti in prehajanja med predmeti. Otroci so delovali zelo povezano, uigrano, sodelovalno in res noben ni bil "moteči faktor", vsak je našel svojo vlogo. Očitno so se preko različnih vstopov povezali v tej vsebini.
Čestitke vsem ustvarjalcem.
Darja Štirn Koren

Zapis plesne kritičarke Vilme Rupnik pa si lahko preberete na tej povezavi.