V situaciji zaprtih muzejev vas vabimo na ogled prispevka o razstavi, ki ga je za oddajo Osmi dan pripravila Polona Balantič. Želim si ogledati prispevek.

Za vas pa smo pripravili tudi štiri video vsebine, v katerih avtor razstave dr. Ferdinand Šerbelj predstavi slikarja Andreja Herrleina:

Spregovori o Herrleinovih sakralnih motivih, ki jih vidimo na razstavi:

Predstavi Herrleinove vedute Ljubljane iz časa poznega 18. stoletja:

Ter svoje vodstvo zaključi s portreti, po katerih je Herrlein še posebej slovel:

V časovnem loku med ljubljansko stolnico in Kremser Schmidtovimi deli (Velesovo, Gruberjeva palača v Ljubljani, Gornji Grad) je slikarstvo na Kranjskem doseglo zenit v tretji četrtini 18. stoletja, ko je s svojo dejavnostjo segalo tudi v sosednje dežele.

Kmalu po letu 1770 je v to živahno dogajanje vstopil Andrej Herrlein. Rodil se je v slikarski družini na Nemškem, a o njem ni znanega nič vse do njegove poroke v Karlovcu (1763), kjer si je kmalu kupil hišo. Okoli leta 1770 se je z družino preselil na Dolenjsko, pred letom 1777 pa v Ljubljano, kjer je na realki nastopil službo učitelja risanja, v kateri je ostal do upokojitve leta 1804. Iz Kapucinskega predmestja se je preselil v Špitalsko ulico (Stritarjeva 9) in tu preživel zadnja leta. V dobrih štiridesetih letih delovanja je zapustil obsežen opus oltarnih slik, tudi žanra in historičnih motivov. Izkazal se je kot portretist, kajti pred njim ni nihče naslikal toliko portretov ljubljanske buržoazije. Ne nazadnje je bila ta dejavnost povezana z njegovim družabnim značajem. Leta 1794 je bil med soustanovitelji Filharmoničnega društva. Aktivno udejstvovanje v ljubljanskem strelskem društvu pa ga je od mojstra leta 1784 pripeljalo celo na čelo društva, na položaj vrhovnega strelskega mojstra (1803).

Andrej Herrlein je prišel na Kranjsko že kot oblikovan slikar, s čimer je v to okolje vnesel drugačno likovno estetiko in v raster ljubljanskega slikarstva prispeval svoj izraz. Njegovo slikarstvo je v slovenski stroki že prepoznavno, a doslej v kontekstu baročnega slikarstva na Kranjskem še ni bilo dovolj ovrednoteno. Pričujoča razstava ga konkretneje uvršča v umetnostni profil na Kranjskem, z oddaljenimi deli pa tudi v širši slovenski prostor.