Plečnikov NUK

Ob padcu nemškega poštnega letala na NUK je poleg monumentalne Velike čitalnice, ki je bila popolnoma uničena, zgorelo več kot 50.000 knjig in dobršen del katalogov. Srečnemu naključju gre zahvala, da je bila čitalnica prazna in da je nesreča poleg posadke letala terjala zgolj eno smrtno žrtev.

75. obletnico nesrečnega dogodka, ki je tudi zaradi vojne cenzure javnosti še danes razmeroma neznan, v Plečnikovi hiši obeležujemo z razstavo, ki smo jo pripravili v sodelovanju z NUK. Na razstavi so prvič širši javnosti na ogled v NUK-u nedavno odkrite fotografije slovesnosti ob začetku gradnje NUK-a oktobra 1936 ter fotografije NUK-a, ki so nastale takoj po padcu letala in ki pričajo, kako močno je bilo poškodovano knjižnično gradivo. Na ogled so tudi originalni Plečnikovi načrti iz Plečnikove zbirke: končni izvedbeni načrt 1. nadstropja NUK-a in načrta lestencev, ki sta nastala ob prenovi velike čitalnice aprila 1946. Obiskovalci pa si lahko ogledajo tudi od požara ožgano in rešeno knjigo ter dva ohranjena kosa nemškega poštnega letala; enega hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, drugega pa v NUK-u.

Besedilo zloženke

"Največji dogodek v naši kulturni politiki tega leta je bil trenutek, ko je te dni naš ban g. dr. Marko Natlačen zasadil prvo lopato za zgraditev vseučiliške knjižnice na zemljišču nekdanjega knežjega dvorca na Turjaškem trgu… Slovenska vseučiliška knjižnica se gradi in ni ga več, ki bi nas mogel pri tem ovirati ali nas morda celo ukaniti!"

Zapis Tineta Debeljaka iz oktobra 1936 odraža vzneseno vzdušje ob začetku gradnje Univerzitetne biblioteke, današnje Narodne in univerzitetne knjižnice. Knjižnice so postale tako samoumeven del našega življenja, da si težko predstavljamo, da se je bilo zanje nekoč treba boriti.

Slovenci smo prvo zares javno knjižnico dobili leta 1774. Licejska knjižnica je z leti zamenjala več imen, z novimi funkcijami pa sta rasla tudi knjižnični fond in število uporabnikov. Del današnje Gimnazije Poljane, kamor je bila knjižnica preseljena po potresu leta 1895, je bil že od začetka pretesen za potrebe knjižničarjev in uporabnikov. Z odločitvijo, da knjižnico priključijo ljubljanski univerzi, so z eno potezo rešili tako status takratne Državne študijske knjižnice kot tudi potrebe novoustanovljene univerze. Plečnik je svojo vizijo knjižnične stavbe kot svetišča, posvečenega znanju, objavil že leta 1930; 5. oktobra 1936 pa se je s prvo lopato bana Natlačna gradnja končno začela.

Druga svetovna vojna je aprila 1941 zajela slovenske kraje in ogrozila tudi skoraj končani projekt Univerzitetne knjižnice. Vodstvu univerze je nazadnje uspelo doseči, da poslopje ni bilo zaseženo, četudi so v delu stavbe že bivali vojaki. Knjižnica je tako od jeseni leta 1941 zasilno delovala na novi lokaciji. "Vse je bilo sedaj rešeno: velikanska hiša, knjige z zgodovino in vlogo, ki so jo odigrale, zares prostorna hiša, ki je ni še nihče poznal, in kakih petnajst ljudi, med njimi kar precej pripravljenih na vse," se knjižničar Cene Kranjc spominja prihoda v novo stavbo.

Kaj vse se je tedaj dogajalo za zidovi NUK, zaradi velike tajnosti ni bilo znano niti zaposlenim. V knjižnici je bila javka za ilegalni tisk; pri vsakovrstnih akcijah, od pisanja grafitov in trosenja propagandnih listkov do neštevilnih skrivnih sestankov, branj prepovedane literature, tečajev ravnanja z orožjem ter skrivanja hrane, gradiv in ilegalcev, pa so, vsak zase, sodelovali skoraj vsi člani kolektiva. "Če ne bi bila NUK pravo mravljišče, kamor je vsako uro prihajalo in iz nje odhajalo mnogo ljudi, bi se naše delo kmalu razkrilo," piše Vida Gaspari - Tausig, "v taki gneči pa je teklo nenavadno dolgo."

Trije knjižničarji – Ludvik Thuma, Avgust Pirjevec in Jože Rus – so svojo dejavnost plačali z življenjem. Krvava roka vojne je segla tudi v notranjost knjižnice. Naključje je hotelo, da je Fran Majcen izposojene knjige poskušal vrniti ravno v soboto, 29. januarja 1944.

"Prebivalci Ljubljane so tistega dne postali pozorni na pojemajoči, nerodni ropot motorja," piše Miloš Rybar. Nemško poštno letalo je po okvari motorja strmoglavilo naravnost v veliko čitalnico in monumentalni prostor spremenilo v pepel in ruševine. Zgorelo je več kot 50.000 enot gradiva, pa tudi velik del katalogov. Ker so čitalnico le pet dni prej zaradi pomanjkanja kurjave zaprli za javnost, je nesreča poleg posadke letala terjala le eno žrtev.

"Prva stvar, ki se je izvršila že prvega dne, je bila, da so se odnesli rešenci s kraja požara. Kmalu nato so se jih lotili knjižničarji z lesenimi noži, s katerimi so ostrgali ožgane robove knjig, in pa s krpami... Koliko dela je bilo z obračanjem mokrih listov, ve le tisti, ki je to opravljal," se spominja Melita Pivec - Stele. Do jeseni je bila stavba za silo urejena – z izjemo velike čitalnice, ki so jo na slavnostnem dogodku za javnost odprli 8. februarja 1947.

Pomena knjižnic, pa tudi drugih javnih dobrin se običajno zavemo šele takrat, ko jih zares potrebujemo. To velja tako za posameznike v iskanju informacij – ali zgolj prostora – kot tudi za narode v iskanju opore identiteti. Morda lahko v tej samoumevnosti najdemo vsaj del razlogov, zakaj tako potrebna stavba NUK 2 še vedno ni nič bliže realizaciji, četudi se knjižničarji in uporabniki s prostorsko stisko soočajo že več kot 50 let.

Zgodbo naše najstarejše knjižnice lepo povzame knjižničar Cene Kranjc: "NUK je samo ena od ljubljanskih stavb. Če bi hoteli vse popisati, bi to preseglo človeške zmogljivosti. Zgodovina vseh hiš bi le z drugimi besedami ponavljala isto: da ljudstva, ki je strnjeno v boju za dosego svojih ciljev, ni mogoče premagati."

Žiga Cerkvenik