Ob obeleževanju Plečnikovega leta 2017 Slovensko veleposlaništvo v Španiji v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo RS, Avstrijskim kulturnim forumom in Češkim kulturnim centrom odpira razstavo pod skupnim naslovom Plečnik (1872–1957): arhitekt v Ljubljani, Pragi in na Dunaju. 

V okviru razstave, ki predstavlja mojstrska dela Plečnika v Ljubljani, Pragi in na Dunaju in je na ogled med 7. marcem in 27. aprilom v madridski arhitekturni zbornici (Colegio Oficial de Arquitectos de Madrid, COAM, C/ Hortaleza 63, Madrid), sta kustosinji Natalija Lapajne, MAO, in Ana Porok, MGML pripravili zaokroženo predstavitev Plečnikove Ljubljane. 

Odprtje razstave, 7. 3. 2017, poteka v dveh delih, in sicer: predavanje ob 17:30, na katerem sodelujejo:
- Matevž Čelik Vidmar (direktor MAO, Slovenija)
- Zdeněk Lukeš (Češka)
- prof. dr. Nikolaus Zacherl, Peter Zacherl, Ulrich Zacherl (Avstrija) 

uradno odprtje razstave ob 19:30, ki ga bodo pospremili:
- Jose Ma Ezquiaga, dekan združenja COAM
- Renata Cvelbar Bek, slovenska veleposlanica v Španiji
- Katerina Lukesova, češka veleposlanica v Španiji - Peter Huber, avstrijski veleposlanik v Španiji 

Razstava Plečnikova Ljubljana bo arhitektov edinstven pečat, ki ga je pustil na našem glavnem mestu, v Plečnikovem letu 2017 predstavljala po različnih evropskih mestih, med drugim septembra tudi v češki prestolnici v okviru Dnevov Ljubljane v Pragi.

O razstavi

Kustosinji Ana Porok in Natalija Lapajne sta v uvodu v razstavo zapisali:
Leto 2017 je Plečnikovo leto: obeležujemo 145. obletnico rojstva in 60. obletnico smrti arhitekta. Naše prepoznavanje in vrednotenje njegovega ustvarjanja pa ni omejeno le na trenutek v času in prostoru, saj se njegovo delo dotika univerzalnosti in brezčasnosti, ki sta prepoznavni vsem pozornim opazovalcem. Ljubljana, ki jo zaznamujejo ostaline iz rimskega obdobja in predvsem baročna arhitektura, je po potresu leta 1895 s Plečnikovim sodobnikom Maksom Fabianijem dobila prvi moderni urbanistični načrt. Iz zaspanega provincialnega mesta se je preobrazila v sodobno prestolnico v secesijskem slogu z novimi estetskimi ideali. Plečnik je svojo vizijo Ljubljane postopoma uresničeval skoraj tri desetletja. Vstopal je v že zgrajen prostor, ga preoblikoval in nadgrajeval ter med letoma 1921 in 1957 v mrežo mesta nanizal vrsto izjemnih stavb. 

Narodna in univerzitetna knjižnica, Vrt vseh svetih – Žale, cerkev sv. Frančiška v Šiški in mostovi na Ljubljanici so le najpomembnejši posegi v mesto. Kopna os, ki vodi od njegove hiše v Trnovem do središča mesta s Kongresnim trgom in parkom Zvezda, pomeni kulturno alejo mesta. Vodno os sestavljajo ureditve porečja Ljubljanice od Trnovskega pristana, nabrežij Ljubljanice v središču mesta, Čevljarskega mostu, Tromostovja in tržnic do rečne zapornice. Z urejenimi obrežji in mostovi, z umeščanjem dreves in drugega rastlinja, ki ga je razumel kot pomembno arhitekturno sredstvo, je Plečnik mestu ob Ljubljanici dal sredozemski značaj. Tretja os je povezovala Jakopičevo sprehajališče v parku Tivoli z ljubljanskim gradom na griču. Poseben prostor je Vrt vseh svetih, del današnjega pokopališča Žale, kjer se je Plečnik z izjemno občutljivostjo in pieteto poklonil meščanom. Ljubljano je arhitekt preoblikoval do te mere, da jo danes vidimo kot »Plečnikovo Ljubljano«, samosvoj urbanistični fenomen in celostno umetnino 20. stoletja. 

Ob slovenski prestolnici je Plečnik sočasno ustvarjal še v Pragi, kjer je z ureditvijo dela praškega gradu za takratnega predsednika Masaryka in s postavitvijo cerkve Srca Jezusovega postal navdih mnogim češkim arhitektom. Številne ideje so se rojevale, medsebojno oplajale, variirale in se uresničevale v eni od prestolnic. Skupno prizadevanje Slovenije in Češke za mednarodno prepoznavnost arhitekta je usmerjeno v projekt nominacije za vpis njegovih stvaritev na Unescov seznam svetovne dediščine. 

Plečnik je neodvisno od sočasnih arhitekturnih tokov začetka 20. stoletja, predvsem prevladujočega modernizma, razvil svojstven arhitekturni jezik. Edinstven pristop k reinterpretaciji arhitekturne dediščine in izjemno bogat simbolizem vključujeta elemente brezčasne arhitekture. S tem pristopom nadgrajuje in reinterpretira prostor, obenem pa ga modernizira in išče nove rabe njegove tradicionalne funkcije. Njegova arhitektura ponuja univerzalne rešitve za ključna vprašanja različnih generacij in tako ostaja vedno aktualna.