Plečnik in Ljubljana: urejanje odprtega prostora

Plečnikov opus v Ljubljani je velik in raznolik, podrobno je obravnavan v številnih knjigah, strokovnih besedilih in na razstavah. Vendar pa je v objavah manj govora o njegovem urejanju odprtega prostora, čeprav je prav to kot eno ključnih poglavij Plečnikovega ustvarjanja veliko prispevalo k dejstvu, da so bila nekatera njegova dela uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. 

V Ljubljani je več kot 60 del razglašenih za kulturne spomenike državnega pomena in številna od njih vključujejo tudi ureditve odprtega prostora, ali pa so slednje povsem samostojne enote. Plečnik je snoval parke in vrtove ter urejal ulice, trge in nabrežja, s katerimi je sooblikoval javni mestni prostor. V urbanističnem načrtu "Studija regulacije Ljubljane in okolice" iz leta 1928 je kot dober poznavalec mesta zasnoval številne ureditve, ki so bile kasneje po podrobnejših načrtih večinoma tudi izvedene. Ureditvene zasnove niso nastajale spontano ali le po zamislih vrtnarja, kot je dostikrat navedeno, ampak so bile izvedene po načrtih, izrisanih v več variantah, ter po navadi tik pred izvedbo še spremenjene.

Pri nekaterih ureditvah so bili uporabljeni novi elementi, drugje stari, največkrat pa je šlo za kombinacijo obojih. Prav zato lahko z današnjega stališča trdimo, da je imel Plečnik pri ustvarjanju človeku prijazen, celosten, vizionarski ali celo trajnosten pristop, ki v današnjem času ni samoumeven. Njegove ureditve so zato danes vse bolj aktualne in vredne podrobnega raziskovanja.

Na razstavi so Plečnikova načela prostorskega urejanja Ljubljane podkrepljena s konkretnimi primeri, arhivskimi fotografijami, ki so jih za razstavo posodili iz Plečnikove zbirke MGML, arhiva ZVKDS, Zgodovinskega arhiva Ljubljane, arhiva fotografa Petra Nagliča, Slovenskega etnografskega muzeja, Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije in Moderne galerije, dopolnjujejo pa jih sodobne fotografije Matevža Paternostra in Plečnikovi načrti iz Plečnikove zbirke MGML.