Rue des Fabriques 43

Ob brisanju meje med življenjem in umetnostjo lahko na projekt apliciramo Lacanovo misel, da je tisto, kar našo dobo označuje, prav to, da je intimno postalo ekstimno.

Vendar nas omenjene besede ne smejo zavesti v predpostavke o projektu kot nekakšnem umetniškem reality showu. Gre namreč za utelešenje ideje o skupnosti in povezovanju kot načinu delovanja. Ta pa se izkaže za večni eksperiment, za svojevrsten asemblaž, v katerem posamična dela sicer lahko nastopajo samostojno, toda povezave sprožajo tudi moment dopolnjevanja in tako projekt prikazuje bistvo dolgotrajnega sobivanja – njihovo soodvisnost. 

Dela Ištvana Išta Huzjana in Thibauta Espiauja sestavljajo minimalne akcije in intervencije. Medtem ko se prvi osredotoča na svojo vlogo znotraj skupine – njegova pogosta odsotnost namreč vpliva na odnos s sostanovalci in postane predmet serije performativnih dejanj, ki opozarjajo na pomen trenutka ločitve, se drugi s humorjem posveča zunanjim motnjam n. pr. poškodovanim kopalničnim vratom ali nadležnemu hrupu, ki izvira iz rokovanja s kuhinjsko posodo. Tudi Roberta Verdeja zanima povezovanje prostorskega in predmetnega konteksta z resničnostjo človeških življenj. Njegova ustvarjalna praksa, ki se napaja iz vsakdanjih izkušenj, človeških izumov in malih posebnosti našega bitja ter te povezuje z lastnim izkustvom, ima tokrat pod drobnogledom sostanovalce. Na soroden način, vendar v fotografskem mediju, izraža zanimanje za resnični svet Antoine Meyer. Okruški vsakdana gradijo most med arhitekturo, opremo ter ljudmi, ki v njej živijo in jo uporabljajo. Njegov prispevek k razstavi tematizira najemodajalca in interakcijo s prostorom, ki temelji na faktografiji primopredajnega zapisnika opreme stanovanja. Tina Javornik komplementarnost vloge stene kot elementa ločevanja ter povezovanja bivalnega organizma prevede v interaktivni objekt, skozi katerega so obiskovalci primorani vstopiti. Vsakršen premik te pregrade zaplete občinstvo v neskončen krog akcij in reakcij, ki na simbolični ravni izpostavljajo enigmatično bistvo medčloveških odnosov. Zasnova del Kasie Kowalske izhaja iz definicije prostora, ki ga opredeljujejo tako medsebojna razmerja kot tudi fizične razmejitve. Mapiranju lokacije postavi ob bok video navodila, kako pripraviti lasten kefir, ter revijalno publikacijo, ki vsebuje oboževane podobe, izbrane s strani sostanovalcev. Njihova fantazijska potovanja so tema risb na oknih razstavišča Mélanie Vincent. Umetnica skozi poetične upodobitve slovenske alpske transverzale, katerih vidljivost določa količina dnevne svetlobe, posreduje zavedanje o omejenosti našega vida. Delo Ernesta Sartorija pa zaznamuje poigravanje z ustaljenim svetom podob. Raziskovalne možnosti sodobnega portreta ga pripeljejo do redukcije fizične pojavnosti na lesene objekte ter nadomeščanja fiziognomije z barvo, v katero se vpisujejo značajske karakteristike in razpoloženje upodobljenca.