Žiga Kariž
Struktura del Žige Kariža je kompleksna, deloma pa izhaja tudi iz modernistične tradicije. To umetnik izrablja za vzpostavitev lastne slikarske poetike, vpete med osebni spomin ter medijsko podobo. V najnovejši slikarski seriji se opira na Matissovo serijo štirih aktov (Nu Bleu I–IV, 1952), ki v tehniki izrezank prikazujejo žensko telo s prepletenimi nogami ter čez glavo dvignjeno roko.
Njegova dela tudi v tokratnem projektu ostajajo dvoumna in hibridna. Njihova dvoumnost leži v ujetosti med pornografsko tendenco po brezsramni razgaljenosti ter erotično inklinacijo po zakritju bistva, hibridnost pa temelji na duchampovski rabi ready-madea.
Zgodovinsko linijo uprizoritev gole ženske namenjene moškemu poželjivemu pogledu Kariž nadgradi s štirikratno verzijo akta, s podobami štirih pornozvezd na zelenem ozadju. Dejanje poustvaritve slikar ne uporabi za prilaščanje že videnega, temveč za postavitev motiva v sodoben kontekst, v dobo medijev in tehnologije na eni strani ter heterogenosti Jaza in telesa na drugi. Za vzpostavitev akta prav tako uporabi tehniko izrezanke. Gola telesa sestavi z lepljenjem standardnih razrezov (10 x 15 cm) fotografij z interneta. Telesninam na ta način pridaja občutek haptičnosti, ki spominja na kožo, medtem ko lahko dejanje lepljenja nostalgično povežemo s spominom na mladostniško zbiranje sličic za albume.
Nova slikarska dela ob nakopičeni seksualni konotaciji zaznamuje omejitev barvne skale. Zeleno ozadje lahko v kontekstu mediatizirane podobe razumemo kot strategijo barvnega ključa, ki pri montaži omogoča zamenjavo barve s poljubno sličico. Na ta način umetnik vzpostavi lastno nevtralnost, gledalcu pa prepušča postavitev akterke v željeno okolje. Razmerje med deli telesa, predvsem med spolovilom in pogledom, v idejnem konceptu napeljuje na Žižkov pojem interpasivnosti. Ta se nanaša na situacijo, v kateri objekt zavzame aktivno vlogo. Prevzame vlogo Nadjaza in postane tisti, ki resnično uživa v razstavi in lastni razstavljenosti, medtem ko je gledalcu prepuščena vrednostna sodba, odvisna od njegovega nabora spominov in podob.
V kontrapunktu s podobami žensk je na razstavi tudi serija skulptur, sestavljenih iz elementov potrošniške kulture. Psihoanalitično branje, h kateremu nas napeljuje naslov projekta Freud, Marx in Jaz, ponuja ključ za razumevanje simboličnih seksualnih podtonov – moškega principa v pokončnih izpraznjenih steklenicah Heinekena ter otroškega v ostankih embalaže Nutelle.
Kariževa dela tudi v tokratnem projektu ostajajo dvoumna in hibridna. Njihova dvoumnost leži v ujetosti med pornografsko tendenco po brezsramni razgaljenosti ter erotično inklinacijo po zakritju bistva, hibridnost pa temelji na duchampovski rabi ready-madea.
Kolofon
Produkcija: Muzej in galerije mesta LjubljaneKoprodukcija: Aksioma, Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana & KD Nova GoricaKustosinji: Alenka Trebušak in Petja GrafenauerUmetnik: Žiga KarižBesedilo: Alenka TrebušakOblikovanje: Ajdin BašićTehnična izvedba: Tehnična služba MGMLProjekt so omogočili: Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo; Ministrstvo za kulturo RS
Lokacija
Tobačna ulica 1
1000 Ljubljana
E info@mgml.si
Informacije in rezervacije terminov:
T 01 24 12 500
T 01 24 12 506
E prijava@mgml.si
Odpiralni čas
Vstopnice
Gradivo za medije
Novice
V petek, 8. januarja, se ob 19. uri v Mestni galeriji Nova Gorica odpira razstava Žige Kariža, enega naših najvidnejših vizualnih umetnikov, z naslovom "Freud in jaz, sama", ki je nastala v sodelovanju z Zavodom za sodobne umetnosti Aksioma, javnim zavodom Muzej in galerije mesta Ljubljane in Koroško galerijo likovnih umetnosti iz Slovenj Gradca.