Luciana Kaplun je leta 2012 kot članica umetniške in intervencijske skupine Public Movement sodelovala na skupinski razstavi kustosa Avija Pitchona v KC Tobačna 001. Medtem ko delovanje skupine zaznamuje prilaščanje ritualov in koreografij izraelske vojske, sionističnega gibanja in državne ter ljudske zapuščine, samostojno ustvarjanje umetnice ubira pot raziskovanja modelov kolektivnega spomina in družbene identitete skozi prizmo popularne kulture. 

V projektu "Vod" Luciana Kaplun združuje elemente osebnega spomina z zgodovino različnih, vendar v svojem narativu zelo sorodnih držav: enaindvajsetletna izkušnja življenja v rojstni deželi legendarnega Cheja Guevare se poveže z izraelskim mitiziranjem herojstva gverilskih skupin ter subverzivnih akcij v getih in kulminira v oživljenem zanimanju za preučevanje partizanstva, ki mu lahko na naših tleh sledimo zadnjih nekaj let. Vzniki partizanskega duha pri mladih, ki so bili rojeni prepozno, da bi imeli možnost neposredne identifikacije s partizani, so jo napeljali k raziskovanju filma Bitka na Neretvi (1969), homaža eni najbolj spektakularnih bitk II. svetovne vojne na jugoslovanskih tleh. Film je kot nosilec idealizirane estetske forme za legitimizacijo moči povojne vladajoče elite umetnici služil za izhodišče reenactmenta, kot povod pa je izrabila razlike med dvema obstoječima verzijama filma. Za uprizoritev kadrov (izrezanih v skrajšani angleški različici) je angažirala skupino Spominska četa Pod svobodnim soncem. Nastala video dela Avdicija in Branje scenarija ne iščejo vzrokov za transfer partizanskega duha v sedanjost. V njih posamezniki, ki zavzemajo svoje vloge v odnosu do filmske zgodbe, sicer oživljajo dialoge in rekonstruirajo izrezane scene, vendar ostajajo ujeti v sedanjost – njihov performans se spreminja v serijo ponavljajočih se ritmiziranih aktov, ki postajajo brezpomenski, govor pa razpade na nepovezane besede. Kaplunova gre v svoji razgradnji izvirnika še dlje in razgali tudi vse uporabljene medije in narativne strukture. 

Video delo Luciane Kaplun izkorišča reenactment kot kreativno prakso, ki ob ustvarjanju možnosti za nove in nepričakovane socialne interakcije oblikuje tudi izvirniku nasprotujoče kontekste. Razumemo ga lahko kot pokazatelja nezmožnosti uresničevanja velikopoteznih in utopičnih političnih idej. Te so vedno obsojene na neuspeh, stremljenje k idealom pa postane svojevrsten epilog k izkušnji udeležencev in zaznamek v njihovem kolektivnem spominu.