Meta Grgurevič, ki je sicer končala podiplomski študij slikarstva, je našla svoje izrazno sredstvo v kompleksnem prepletu kinetičnih mehanskih objektov in večmedijskih postavitev. Njeni medsebojno delujoči sistemi vsebujejo vizualno in zvočno komponento, s svojo prostorsko okupacijo in tehnološkimi prvinami pa skušajo v gledalcu vzbuditi poglobljeno doživetje. Mehanski elementi so praviloma osnovani na rekontekstualizaciji starodavnih izumov in védenj. S tem ko jih prevaja v galerijski prostor, umetnica preverja pojave, ki vplivajo na človekovo dojemanje časa in prostora. V tokratnem razstavnem projektu raziskuje specifično emocionalno stanje, ki ga morju in glasbi zapriseženi Portugalci označujejo s saudade. Beseda v slovenščini nima enakovrednega termina. Najboljši približek predstavlja koprnenje, pomensko pa korelira z nam bolj poznanim sevdahom. Skupek čustev je vezan na dogodke ali izkustva iz preteklosti. Le-ti so nekoč vzbujali srečo, v sedanjosti pa odzvanjajo z veseljem in sočasnim upanjem na ponovno doživetje / občutenje, a z zavedanjem, da je to morda nemogoče. Saudade torej predstavlja svojevrstno koprnenje po nečem, kar ni sedanjost; zazrto je v preteklost in se obenem obrača k prihodnosti. Poudarjena časovna komponenta ob vseprisotni sintezi z zvokom teče skozi celotno postavitev: urni mehanizem je predelan v svojevrsten glasbeni instrument, ki dodatno rahlja naše relativizirano zavedanje časa. Časovno razsežnost nadalje tematizira video matere in hčere, ki na lebdečem stolu iščeta negotovo ravnovesje v življenju. V videu se umetnica skozi spominjanje povezuje s sebi najbližjimi z namenom oblikovanja alternativnih oblik (so)bivanja. Natančno odmerjeni intervali definirajo vsebino, podvrženo časovnim zankam, kot ponavljajoče se stanje, kot točno odmerjeno možnost realnosti. V sodelovanju z Jašo so nastali resonančni objekti (ki bodo inkorporirani v projekt Zaklop na Beneškem bienalu). Njihova trikotniška oblika namiguje na gibanje skozi dimenzijo prostor-čas, na spoznavnem nivoju pa sublimira željo po združevanju in potrebo po iskanju skupne podobe, jezika, tona ter sinhronega giba. Objekti ob določeni frekvenci tvorijo vzorce na vodni gladini, ki močno spominjajo na valovanje morja. Nad njimi se pne gugalnica, ki nas spominja na minulo otroštvo, v svoji simbolni razsežnosti pa guganje aludira na resoniranje med preteklostjo in prihodnostjo. 

Zvočno-vizualne strukture Mete Grgurevič spreminjajo razstavišče v ambientalni prostor; posamični elementi se vsebinsko povezujejo in pripomorejo k vzbujanju čutne izkušnje. Ta lebdi na presečišču zgodovine in spomina, ostaja neulovljiva in prepuščena prihodnosti. Alenka Trebušak, kustosinja razstave Meta Grgurevič (1979, Ljubljana) je multimedijska umetnica, ki v svojem delu izhaja iz združevanja umetnosti in tehnologije. Leta 2007 je končala podiplomski študij slikarstva na likovni akademiji v Benetkah. Poleg samostojnih projektov pogosto sodeluje tudi z drugimi umetniki, od leta 2010 intenzivno z vizualno umetnico Uršo Vidic. 

---