Medtem ko je Urša Vidic v svojem predhodnem projektu Crystal Sea (Kazemate, 2014) izključila prisotnost slikarskega medija, sicer prvenstvenega izraza njene likovne prakse, se s pričujočo razstavo ponovno vrača k risbi. Risbo kot najbolj osnovno, enostavno in neposredno obliko prevajanja likovnega mišljenja v vizualno podobo uporabi na način, ki sicer bolj pritiče geografiji: v obliki topografske karte, višinskega prereza ter narisa pokrajine nastopa kot vir informacij o določenem delu zemeljske površine in se kot taka izkazuje za inherentno objektivno. Verifikacijo načrtov predstavlja iz gmote ledu izklesana gorata pokrajina, ki kraljuje v posebni vitrini. Z matematično natančnostjo poustvarjena po predlogah, gledalca napeljuje k občutju odslikave realne pokrajine brez intervencije umetnika. Pred nami je torej skulptura, ki se s svojo obliko zlahka prekriva z našo predstavo o pokrajini, ujeti v led. Da smo se znašli v nekem čudovitem, oddaljenem svetu, kamor sicer zaidejo le pustolovci in raziskovalci, nam prigovarja tudi zvočna podlaga, ki prevzema vlogo konstitutivnega elementa v pripovedi. Pripovedi o območju daleč od mehaniziranega preračunavanja in s tiktakanjem obremenjenega človeškega pojmovanja časa. Tam, kjer tudi kazalci zamrznejo, čas pa se ustavi. 

Projekt "Uncharted" s svojo avdio-vizualno podobo priča o svojevrstni likovni poetiki Urše Vidic. Ne ponuja nam zgolj prostora za meditacijo, ki ga umetnica poustvari z vzbujanjem gledalčevih nezavednih vedenj ali spominov. Ob poigravanju z izrazito subjektivnim gradivom – risbe in skulptura utelešajo miselno pokrajino, pokrajino umetničinega uma, zatorej so popolnoma utopičen konstrukt – pravzaprav ustvarja metaforo. Neobljudena in izolirana pokrajina, ki nikoli ne bo začrtana v kartografijo Zemlje, aludira na osamljenost in odtujenost posameznika v sodobni družbi, vtis večnosti in nespremenljivosti pa je zgolj utvara. Miniaturi omogočajo obstoj natančno določeni pogoji. Če ti niso izpolnjeni, se stopi in izgine. Urša Vidic v "Uncharted" s premišljenim podvajanjem »navidezne« realnosti oblikuje samosvoj memento mori 21. stoletja, ki nas opozarja, da so vse reči minljive.