Pojem avtoportreta (kot podžanra portreta), ki ga enciklopedije in leksikoni opisujejo kot umetniško upodobitev lastnega videza s podčrtavanjem njegove individualnosti, že dolgo ni tako enopomenski. Ukvarjanje z lastno podobo, osebnostjo ter identiteto s pomočjo avtoportreta je ena najbolj kompleksnih tem likovne umetnosti, v luči sodobnih filozofskih in psihoanalitičnih teorij identitete pa postaja takšna oblika avtoreferenčne umetniške prakse svojevrsten izziv. 

Najsi identiteto razumemo kot koherenten ego, odtujen zrcalni odsev, odraz tega, kako nas vidijo drugi, ali kot začasen družbeni konstrukt, fotografska dela Qëndresë Deda (1988, Priština) zaznamuje prevpraševanje lastne podobe. Ker fotoaparat uporablja kot medij za raziskovanje svoje projekcije, izrablja fotografije za detekcijo miriade različnih razpoloženj, stanj zavesti, fantazij in kot oder, na katerem lahko razčlenjuje številne ravni svoje identitete. Za predstavitev fotografij uporablja t. i. socialne medije, ki so skupaj z digitalno tehnologijo radikalno spremenili odnos mlade generacije do samozavedanja in omogočili izrazito manipuliranje z načini samoreprezentacije. Avtoportreti umetnice se tako izkazujejo kot raznolike forme, ki segajo od postavitev figure v urbano okolje do subjektivnega brskanja po družinskih spominih, obravnave obraza in telesa ter beleženja čustvenih stanj. 

Qëndresë Deda se na razstavi predstavlja z dvema sklopoma avtoportretov. Serijo v diptihe razporejenih urbanih podob z naslovom Ljubljana-Priština vsebinsko koncipira okoli fenomena neposrednega okolja. Gradi jo na izkušnji binarnosti bivanja v Prištini ter vživljanja v neznani kulturni milje. V slednjem raziskuje aspekte mesta, ki jo spominjajo na domači kraj, ter poizkuša najti odgovor na vprašanje, ali je drugačna, ker je premeščena iz svojega vsakdana in oblike življenja, ki je je vajena. Serijo D sestavljajo dela, izpeljana v iskanju vizualno – čutnega razmerja med podobo in besedo. Introspektivni avtoportreti večinoma predstavljajo le dele njenega telesa, dopolnjene in nadgrajene s tekstom izrazito čustvene in osebne vsebine. Z njimi dokumentira svojo notranjo in zunanjo podobo in sprašuje, kje pravzaprav leži njena identiteta in kako je skonstruirana. 

Razstava "Tukaj in tam" ne predstavlja nostalgičnega albuma dogodkov in lokacij, temveč govori o neposredni povezavi sedanjosti s preteklostjo. Zaznamujejo jo elementi, zarezani v identiteto umetnice, ki je iztrgana iz svojega območja ugodja, bere pa se lahko na prostorski ter miselni ravni.