Ko sem leta 2010 kuriral prvo retrospektivo Irwina na Srednjem vzhodu, me je k temu vzpodbudilo dvoje: prvič, da ta opus predstavim izraelskemu občinstvu; drugič, da zastavim izziv izraelskim umetniškim praksam, ki so se v prvem desetletju 21. stoletja pretežno delile na sodobno umetnost z mednarodnimi obeti in na aktivistično protestno umetnost, ki je bila pogosto predvidljiva in enodimenzionalna. Če sem malenkost populističen in stvari poenostavim, je bila moja trditev ta, da sta do današnjih dni preživela dva eksperimenta modernističnih utopičnih držav: Izrael in Država NSK. Enako pomembna je bila trditev, da sta Laibach in NSK prerokovala in izražala krizo in zaton Jugoslavije, se nanju odzivala ter jima služila kot katalizator in da gre danes Izrael skozi podoben proces paradigmatskega in ideološkega razpada. V primeru obeh je opaziti usihanje močne, nacionalne pripovedi, ki jo izrivajo kaotične, amoralne sile, kot sta divja privatizacija ali fundamentalistično izkrivljanje temeljnih mitov. 

Zato izraelski umetniki in kulturni delavci lahko in bi tudi morali vzeti za iztočnico in navdih slovenske zagovornike 'državne umetnosti' z mehanizmom prekomerne identifikacije in z zavestno, namerno ambivalentno rabo protislovij, s čimer ustvarja kompleksno mrežo akcije in reakcije: kritika okvarjene utopije, žalovanje zaradi načina, kako so se izgubili njeni nameni in notranji žar, hrepenenje po času, ko je bilo še mogoče pripadati nečemu večjemu kot le samemu sebi, in namen reciklirati – na simbolični in dobesedni ravni – drobljivo infrastrukturo države, medtem ko kapitulira pred kapitalom ali lastno nedejavnostjo in razkrojem. 

Odprtje Irwinove retrospektive je pospremila formalna slovesnost v režiji in izvedbi umetniške in intervencijske skupine Public Movement. Skupina je bila ustanovljena leta 2006, njene akcije pa so bile osnovane na prilaščanju ritualov, koreografij in gest Izraelskih obrambnih sil, mladostniškega sionističnega gibanja in druge državne ter ljudske zapuščine. Yael Bartana je pionirka izraelske državne umetnosti; da bi osvetlila sedanjost, se poslužuje estetske zapuščine državnosti in produciranja z njo povezane mitologije. 

Njeno najnovejše delo se močno nanaša na proces obratnega eksodusa deset tisočev mladih Izraelcev nazaj v Evropo ali ZDA. Nekateri umetniki s te razstave živijo in ustvarjajo zunaj Izraela. Ti umetniki bolj kot to, da bi metali kritično luč na današnji Izrael, svoje prostovoljno izgnanstvo izrabljajo za to, da ponovno proučijo sionistično zapuščino. Dejstvo, da se izraelska državna umetnost izvaja v mednarodnem prostoru, je razumljeno kot prevratništvo sionizma; v bistvu temu ponuja model za revizijo in za prihodnost, osvobojeno napak in grozodejstev, ki so sestavni del vsake utopije. Ponuja drugo priložnost.