Pogovor, ki se bo sukal okoli lukenj, pa bo potekal v tistem čudaškem jeziku, ki ga zaznamujejo zevajoči samoglasniki, nenadni zastoji, pojenjajoče elipse, vrivki, iztisi in brezštevilne razširitve. Z ontološkega vidika luknje predstavljajo zadrego: Obstajajo ali ne? Kot samostalnik so tako definirane, torej je njihov obstoj vsaj nominalen. V materialnem pogledu pa njihovo prisotnost vedno določa tisto, kar jih obdaja – reči, iz katerih njihova prisotnost neobhodno napoveduje odsotnost. Tako bi bil pojem neomejene luknje preprosteje razumljen kot nič. A da bi luknjo sploh prepoznali, je potrebno nekaj, kar ta s svojim obstojem vnaša. Luknja je parazit iz praznine: negativno nabit paradoks, katerega nominalna eksistenca prikriva nebivanje. Ta disimulacija – videz prisotnosti, ki zakriva očitno brezupno odsotnost – bi lahko bila razumljena kot neškodljiva, če ne bi bilo očitne nevarnosti, da zamenjamo nič z nekaj. Luknje ali vrzeli znotraj gibljive slike opredeljujejo prisotnost medija. 

Motne razdelilne linije, ki kot neskončna brezna ležijo med posameznimi okvirji, je mogoče prečkati samo prek namišljenega mostu: vztrajnosti vizije. Vtis gibanja je analgetik za ideološki potencial. Posnetek meta kovanca pred žarometi neutripajoče praznine. Kjer je film materialno diskreten – vsaka podoba je izsek, izdvojen iz svoje druščine s pomočjo potočka niča – analogni video konstruira podobe v večnost: s pomočjo nenehnega sekvenčnega skeniranja svetlobno občutljivih fosforescenčnih snovi podoba nikoli ni prostorsko ali časovno popolnoma prisotna. Nič in nekaj se zlijeta – ali bolje, nič začne izgubljati definicijo, ki je nekaj, zabrisuje svoje meje in se razširja na nekaj, na podobo. Nič nima česa izgubiti. (Pomembno si je zapomniti, da je vsaka od ošibljenih črnih linij, ki zarezujejo v kolut filma, ena in ista ošibljena črna linija: osamljena petdesetkilometrska bilka praznine, ki si utira pot med podobami. In da je tista dolga senca, ki se je skrivala znotraj VHS kopije filma noir, zgolj orodje v rokah tistega slepega zrkla TV v kotu tvoje dnevne sobe, ki čaka v pripravljenosti ...) Digitalni video je nekaj drugega, seveda. Pojav gibanja ni več pogojen s ponavljajočim se pojavljanjem odsotnosti – sploh ni pogojen s ponavljanjem: gibanja ni, ker ni materije. Digitalno je v celoti luknja, zamejujejo in opredeljujejo ga njegove lastne izsanjane, izpraznjene reprezentacije.