Dokumentarni film Jamesa Powderlyja in Eun-Jung Son Slikolizniki predstavlja fenomen lizanja slik. Slikolizništvo je vedno bolj številčna podzemna scena, ki jo tvorijo različni akterje od pripadnikov grafitarske kontrakulture do muzejskih kustosov, aktivistov in ljubiteljev umetnosti. Pri tem gre za povezovanje športnega izziva, udeležbe umetnikov pri reinterpretaciji umetnostne zgodovine in tehnološkega hekerstva nadzornih sistemov v muzejih in galerijah. Dokumentni film, ki zgrabi gledalčevo pozornost, govori o drugačni obliki cenjenja umetnin, ki ruši okulocentrični pogled na svet. Ena od simbolih funkcij lizanja slik je moč, ki jo ima poimenovanje. zanimivo je, da tako latinska beseda lingua kot slovenska jezik pomenita tako jezikovni sistem kot organ; tako lizanje umetnine delo razglasi za vredno lizanja, razpravljanja o njem ali gledanja. Igrivi slikolizniki se pri izbiri slike odločajo na osnovi raznih interesov in razlogov. Nekateri se za določeno delo odločijo zaradi njegove denarne vrednosti. Drugi lizalci, ki izhajajo iz grafitarske kulture, s tem izražajo občudovanje do umetnika, ki je navdihnil njihovo delo, spet drugim pa je bolj privlačen izziv kot tak, zato si izberejo najbolj skrbno varovane mojstrovine. Slikolizniki so izjemno spretni pri izogibanju nadzornim kameram, senzorjem in muzejskemu osebju, zato njihovo ravnanje še ni bilo posneto na video kameri. Eden od razlogov tiči tudi v tem, da je za slikoliznike, podobno kot za umetnike Fluxusa, dokumentiranje akcij dokaj nepomembno (pogosto jih niti ne vidijo kot umetniška dejanja in se redko zavedajo razsežnosti slikolizništva). Spodkopati skušajo licemerna pravila obnašanja v muzejskih prostorih, v katerih vladata tišina in ritualno vedenje.

Dokumentarni film vsebuje zemljevide, eseje in intervjuje z lizalci, varnostniki oziroma čuvaji, konzervatorji in drugimi strokovnjaki s področja, ki pripovedujejo o svojih izkušnjah s tem zelo nenavadnim vedenjem v muzejih. Kaj izkusijo lizalci, ko pridejo v stik s sliko? zakaj jih zanimajo izključno slike? Verjetno tiči odgovor tudi v tem, da okušanje slike presega žanrske ali slogovne delitve. Ko človek oblizne sliko, mora znane kategorije povsem prilagoditi novim kategorijam, ne le za razumevanje okusa stvari kot je grenkoba,pikantnost, kislost, sladkoba, slanost ali bledost okusa, temveč bolj natančno zato, da med seboj poveže kategorije in ključne besede, ki tvorijo nove opise za umetnine, na primer »silovito, prodorno, pretresljivo« ali »tiho, grenko, malenkost monotono«. ne glede na to, ali in kako neškodljiva ali zlonamerna so taka dejanja za sliko, pa humorno in obenem jedko razkrivajo absurdnost zakonskih in družbenih idej o izvirnosti in lastniških pravicah.

Nasa Factory
Nasa Factory, kar v korejščini pomeni »tovarna vijakov« je umetniško – oblikovalski atelje za raziskave in razvoj v Seulu (Republika Koreja) specializiran za področja novomedijskih tehnologij, oblikovalskih storitev ter proizvodnje izvirne in unikatne opreme za področja umetnosti, zabavništva in potrošniške industrije. Atelje sta leta 2011 ustanovila James Powderly in EJ Son.

Povezave:

Graffiti Research Lab: http://www.graffitiresearchlab.com/blog/ 

Torture Classics: http://tortureclassics.com/ 

Nasa Factory 나사공장: http://nasafactory.com/ 

LJUDMILA – Ljubljanski laboratorij za digitalne medije in kulturo pri KUD France Prešeren Trnovo: http://www.ljudmila.org/