Sodoma  in Gomora sta imeni bibličnih mest ob Mrtvem morju, ki sta si zaradi legendarne grešnosti svojega prebivalstva prislužili uničenje v obliki dežja iz ognja in žvepla. Kakšna je bila dejansko njuna pregreha, je prepuščeno ugibanju, gotovo pa je, da je Sodoma dala ime sodomiji, starejši oznaki za zoofilijo in homoseksualnost. Justyna Koeke  svoje performanse/instalacije gradi na kiparskih izhodiščih, pri čemer spretno izrablja taktilnost, voljnost in mehkobo tekstilnih materialov ter simbolično vrednost barv.

Njene provokativne, družbeno kritične alegorije, ki pogosto prestopajo mejo med realnim in nadrealnim, govorijo jezik baroka. Elementi, kot so dinamična razmerja med akterji – nemalokrat obarvana s seksualno konotacijo, pretiravanje, izumetničenost ali celo bizarnost, dekorativnost ter blišč površin in razkošje detajlov, ji vsi služijo za pripoved zgodbe o padcu in dekompoziciji družbe.

Na prizorišču Koekine sijoče, kardinalsko rdeče Sodome in Gomore so ženske, otroci in živali. Slednje so boschevsko občutena bitja, porojena z združevanjem karakteristik znanih živali in zubljastih form. Ženske nastopajo kot arhetipske podobe  pokvarjenosti, fetišizma in dekadence, otroci – ranljivi predstavniki  naše prihodnosti, pa so zgolj lutkasti človečnjaki, ki se ne zavedajo svoje zlorabljenosti. Vendar tako živali kot ženske ne predstavljajo tradicionalnih demonov, ki bi gledalcu vlivali strah sami po sebi, temveč so smešna, na pogled celo zabavna bitja. Za demone jih vzpostavljajo njihova dejanja. Animirajoči motiv za poetično gibljivo skulpturo Justyne Koeke je psihoanaliza družbe, posamezne postavitve pa razkrivajo temne plati našega duha. V njih prepoznamo nikoli videne podobe, ki, prodirajoč v skrivne kotičke nezavednega,  budijo potlačene misli in utelešajo naše strahove ter želje. Nizi  alegoričnih prizorov odkrivajo napake, vsajene v genski zapis človeške družbe in zapisane v osnovno celico posameznika. Izpostavljajo  pokvarljivost tistega, ki ima oblast ter posledično vse mogoče oblike fizičnega in čustvenega sadizma/mazohizma, ki jih narekuje pisan sistem moči. Gre za sistem, v katerem vlada praksa nasilja, ta pa je  obvladovala celotno zgodovino človeštva. V njem vedno nekdo igra žrtev in drugi rablja, eden ekshibicionista in drugi voajerja. Svetopisemskih  omemb seksualnih perverzij, lenobe, podkupovanja, ignorance do ubogih in revnih, idolatrije, pohlepa… ne moremo vezati zgolj na omenjeni dve mesti. Zaznamujejo podobo sveta, ki se zrcali skozi prizmo mesta in obstane pri jedru problema, pri posamezniku, ki je odgovoren za svoja dejanja. Prav takšna je tudi Sodoma in Gomora Justyne Koeke. Predstavlja epopejo sodobnega mesta; talilnega lonca nasprotujočih si pogledov, pekla in raja, kjer je bilo že vse videno in izrečeno, vse preizkušeno in zaužito. Čeprav nimamo opraviti z žveplenimi sajami svetopisemske Sodome in Gomore, ampak z navidez nedolžnimi in zabavnimi prizori kipečega življenja, ki v smislu sodobnih estetskih teorij zavračajo ločevanje na grdo in lepo, ne moremo spregledati sporočila, da je s tem svetom nekaj nepopravljivo narobe. Vendar ga sprejemamo, mogoče tudi zaradi vonja po žveplu, ki se ga drži.

Oglejte si fotografije in video instalacije - performansa Sodoma in Gomora, pa tudi fotografije in video z modne revije Abrakadabra.