Jan Fabre se predstavlja v treh razstaviščih Muzeja in galerij mesta Ljubljane, v okviru katerih prikazuje svoj vsestranski likovni opus. Na ogled so instalacije, risbe in fotografije z njegovih predstav, ki so jih posneli fotografski mojstri 20. stoletja, kot sta Helmut Newton in Robert Mapplethorpe. Izbor prostorov in način predstavitve je bil prepuščen umetniku, razstave pa je postavila kustosinja Katrien Bruyneel.
Fabre se je v Ljubljani prvič predstavil že leta 1984 kot nova gledališka zvezda in nato leta 1989 kot vizualni umetnik z razstavo v Moderni galeriji. Tokrat je umetnik v Ljubljano prišel na povabilo Zavoda Exodos, kot kurator njegovega 17. Festivala. Jan Fabre je svoja dela predstavil v Mestni galeriji Ljubljana, z razstavo Izposojeni čas, v Galeriji 001 Kulturnega centra Tobačna z instalacijo Umbraculum, v Galeriji Vžigalica pa z instalacijama Karneval mrtvih pouličnih psov in Katakombe mrtvih pouličnih psov (za Ljubljano 2011). Tokratne razstave omogočajo vpogled v interdisciplinarne pristope in druge povezave sodobne likovne tvornosti z gledališko produkcijo.
 
Umbraculum je mesto umika, samote, kamor se pretekli čas vrača kot ogledalo, ki izkrivlja sleherno silhueto, vsakega obiskovalca, vsak mejnik; kot povabilo, čisto in preprosto, k meditaciji življenja, ki se odvijajočega kot v filmu. Razstava vliva občutek človeškega stanja, hkrati melanholičnega, pomirjujočega in stimulativnega. Industrijske žage, čeprav iz drugega obdobja, še vedno pričarajo barbarstvo inkvizicije francoske revolucije, mučilne naprave, ki režejo kose teles, prežete s krvjo. Na razstavi žage mirujejo, le invazivni zvok skladatelja Steva Reicha se razlega po galeriji, rezonira med zidovi prostora, ki ga umetnik želi obdržati čim bolj slovesnega. Ti zvoki so spomin delovanja in nasilja morilskih strojev. Prek teh peklenskih mašin je iz stropa obešeno življenje v njegovih najbolj banalnih aspektih: invalidni vozički, bergle, oporne palice, hodulje, oplemenitene z elitrami Coleoptera hroščev. Ta protetični gozd, ki se lesketa zahvaljujoč smaragdni barvi hroščev, daje obiskovalcu možnost, da se prilagodi svetu in ponovno najde izgubljeno gibljivost — je povabilo, ponujeno upanje za ponovno ozaveščanje lastnega telesa in s tem tudi duha.
S pomočjo likovne podobe umetnik doseže željeni etični kod, med jinom in jangom (čeprav se ta formula zdi že pošteno iztrošena), med pritlehnim (industrijske žage) in visokim - rehabilitacijske proteze, ki premagujejo in kljubujejo boleznim, vsem vrstam hendikepov tako fizičnim kot drugim. Življenjski cikel je nenehno obnavljanje, vloga umetnika pa je vztrajanje pri vpeljevanju dostojanstva in elegance v nenehno igro med življenjem in smrtjo.