Ustvarjalna praksa bolgarskega umetnika Kamena Stoyanova zajema video, performans, fotografijo, instalacijo ter dela na papirju. Pri slednjih gre bodisi za tekstovne zapise bodisi za risbe, ki nastajajo v specifičnih pogojih, zaznamovanih s fizičnimi ali časovnimi omejitvami. Čeprav se njegove akcije lahko odvijajo v kulturnih institucijah, v javnem prostoru ali v naravi, se kot stalnice in vir inspiracije v njegovih delih pojavljajo vsakdanji procesi in banalni predmeti ter gibanje. Procesi in predmeti v veliki meri predstavljajo reakcijo na konkretne politične in družbene procese oziroma komentar le-teh, gibanje pa avtor razume kot namensko dejanje, ki mu praviloma služi kot orodje za interakcijo z okoljem in ga uporablja za preoblikovanje prostorov, v katerih se nahaja.

Razstavo sestavljajo trije projekti, ki prikazujejo njegovo razmišljanje o tem, kako lahko definiramo ne-vidno, predvsem pa raziskovanje nevidnega s pomočjo drugih čutov, percepcije in intuicije. Na dan otvoritve bo Stoyanov izvedel ponovitev akcije performativne risbe Postavi mi vprašanje (2015/2016), ki obiskovalcu ponuja možnost, da pristopi k umetniku in ga kaj vpraša, umetnik pa svoj odgovor izriše s hitro, enominutno skico na list papirja. Verbalno obliko sporazumevanja tako zamenja vizualna, vendar brez možnosti uvida v vznikanje risbe, saj ta nastaja zakrita pred pogledom: umetnikova roka, risalo in papir so namreč v škatli. 

Drugo delo predstavlja video posnetek performansa, ki ga je Stoyanov skupaj z litvansko umetnico Ievo Savickaité nedavno izvedel na Dunaju, v okviru projekta "Silence matters". V njem poizkuša Savickaitéova s prevezo čez oči najti sedemnajst frnikol, ki so bile vržene na tla, medtem ko nam kamera, pritrjena na njen prst, posreduje sliko počasnega tipanja in napredovanja skozi prostor. Stoyanov vsako nenajdeno frnikolo obkroži ter jo vrne v režo. Na ta način nastaja skupina točk, ki jih na koncu med seboj poveže z linijo, nastali lik pa poimenuje "Riba je piramido". Oba performansa se torej poigravata z idejo, da je ustvarjalcu podobe odvzet vid, zaradi česar bi lahko nastale črte, mreže in like uvrstili med eksperimente ali pa jih tolmačili kot mentalne risbe. A poleg omenjenega se prvi ukvarja še s problematiko sodobne umetniške produkcije, drugi pa izpostavlja naključje kot glavni dejavnik sprememb. Osrednje delo razstave predstavlja esejističen film, v katerem nas umetnik ponovno sooča z različnimi nivoji ne-vidnega, in sicer prek srečanja z vodičem, ki zainteresirano javnost popelje po turi Nevidno mesto, dokumentacije potovanja v Šempas in pogovora z Markom Pogačnikom, vse predstavljeno skozi jukstapozicijo očesa kamere in človeškega očesa.