Navdih za svoje konstrukcije, sestavljene iz ready-made objektov ali iz cenenega kiča, najde v podobah na ulicah, obcestnih panojih in internetu. Umetničin prvenstveni cilj je kritika estetizirane vsakdanjosti in skozi njo problematiziranje potrošniške družbe ter vloge posameznika v njej. V ta namen transformira in izolira bodisi izvorne elemente bodisi vsakdanje predmete in podobe ter jih nato združuje v postavitve, ki mnogokrat spominjajo na izložbena okna, spomenike ali oltarje današnje civilizacije.

Tridelno postavitev, pripravljeno za razstavni prostor ob zaključku umetničinega rezidenčnega bivanja v Ljubljani, sestavljajo stenski objekti, prostorska postavitev in video. Stenski objekti so zasnovani na redukciji vizualnih podatkov, in sicer po strogem konstrukcijskem modelu, v katerem se menjavajo razmerja med mrežnim nosilcem ter liki na eni strani in barvnimi vrednostmi, zavezanimi pastelnim tonom, na drugi. Umetnica mrežo uporablja v smislu računalniške matrice, oziroma virtualnega polja, znotraj katerega se lahko oblikuje vsakršna konstrukcija in na katerem si je mogoče predstavljati karkoli. Vanjo vstavi like iz ultrapasa, v katerih zaznamo zavezanost estetiki geometrijske abstrakcije, vendar konkretno aludirajo na klasične socialistične reliefe, ki jih najdemo v skupnih jedilnicah kibucev. Prostorska postavitev je svojevrstno tihožitje, ki je nastalo z združevanjem amfor ter neonskih luči. Keramične posode sodijo med najpogostejše arheološke najdbe, s pomočjo katerih lahko vedno znova tolmačimo zgodovino, umetnici pa kot replika replike predstavljajo popoln artefakt za transformacijo. Video prikazuje eno najbolj zanemarjenih ulic v Tel Avivu, ki vodi do glavne avtobusne postaje in jo naseljujejo begunci. Sternova kamero usmeri v fasado supermarketa Supercheap, ki je okrašena s kičasto sliko pokrajine in osvetljena s popolno naključno delujočimi žarnicami.

Z ironično dekonstrukcijo vidne realnosti poizkuša Rona Stern opozarjati na prikrite interese, ki obstajajo v javni sferi. Pri tem posnema jezik soroden potrošniški politiki, torej  preoblikovanje predmetov ali pa prikrivanje in zakrivanje materiala, iz katerega so ti narejeni. Na ta način ustvarja predmete varljive privlačnosti ter dinamične in igrive postavitve, ki v sebi nosijo nelagodje in negotovost.