Delo "I do not want my lover to go to work" je močno povezano z okoljem, iz katerega umetnik izhaja, in preči izginjajočo tradicijo tekstilne obrti, ki je zgodovinsko spadala med ženska opravila, s sodobnim kapitalističnim kontekstom. Buu v saten, katerega namen, da postane žensko oblačilo, ni bil nikoli dosežen, z verižnim vbodom zariše tanko belo linijo kot konturo ležečega golega telesa. Podoba aludira na preprost obris s kredo, kakršen ostane po odstranitvi trupla in označuje njegov položaj. Tovrstno obrisovanje je sicer forenzika opustila, s tem pa omogočila znaku preraščanje prvotnega pomena. Buu obris uporabi kot fizično reprezentacijo praznine, odsotnosti in pogrešanja. Naveže ga namreč na umetnika kot prekarnega delavca, ki se ukvarja s številnimi eksistencialnimi težavami in nezmožnostjo uživanja polnega življenja, saj si bodisi pokuša zagotoviti zadostna sredstva z nadomestnimi službami bodisi odhaja od doma in išče boljše možnosti za življenje v tujini.

Nove tehnologije so s pojavom platform družbenih medijev omogočile ekspanzijo novih oblik identitet in multiplih identitet. 4-kanalna videoinstalacija "Weekend Lovers II" raziskuje idejo lažnih identitet – ki so zgrajene na osnovi tradicionalnih spolnih vlog, da bi tako ustrezale družbeno sprejemljivim normativom patriarhalnega okolja – predstavljenih na družbenih omrežjih. Delo prikazuje dekle in fanta, ki po heteronormativnostnem standardu delujeta kot popoln heteroseksualni par. Njun v neskončnost trajajoči poljub motijo prizori poljubov moških parov, ki se vrstijo na zatemnjenih hodnikih ali v toaletnih prostorih klubov in v sekvenčnih preskokih parazitirajo enega izmed ekranov.

Medtem ko naslovno delo "I do not want my lover to go to work" z odsotnostjo preizprašuje metaforično prisotnost, jo pri "Mama I am OK" tematizira s pomočjo razmerja v družini, predvsem s težavnostjo iskrene komunikacije s starši. Serijo predstavlja enaindvajset na tipkalni stroj izpisanih razglednic, ki jih je umetnik napisal nekega poletja v Trstu in jih poslal materi v Rožaje iz Sarajeva. Ni utvara le prostor bivanja, tudi preprosti in jasni stavki, ki sicer vsebujejo sledove zaupnih misli, nosijo več pomenov. Navsezadnje je že samo poslanstvo razglednice v tem, da gre skozi množico rok – vsakdo jo lahko prebere in kakršna koli intimnost, ki bi jo lahko vsebovalo sporočilo na razglednici, je zgolj iluzija.