Natalija Vujošević
Nekaj neverjetno trdoživega je v krhkosti, s katero Natalija Vujošević podaja razmišljanja in čustvovanja – uvide in afekte – v svojih referenčnih instalacijah. To trdoživost poraja skorajda nevzdržno poslanstvo, ki ga izvaja po lastnih načelih, to je poslanstvo poglobljenega premišljevanja o banalnosti. Pri tem ne mislimo na poudarjanje ali prilaščanje banalnosti niti ne na posmehovanje le-tej, temveč na dejansko in nujno premišljevanje z dokaj melanholičnim in hkrati kritičnim odnosom. Kot je trdil Benjamin, se prav v propadu materialistično izraža ta izjemno konceptualna zmes melanholije in kritične zagnanosti.
Instalacija z naslovom Rim izhaja iz banalne izjave nekega nepremičninskega vlagatelja, ki je ob odprtju luksuznega letovišča na črnogorski obali pompozno vzkliknil: »Pravijo, da Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, in enako bi lahko dejali za ta projekt!« Že ob omembi Rima, starodavnega Rima, se nam v misli prikradejo podobe čudovitih ruševin, ki nam šepečejo zgodbo o mogočnem imperiju. Sklicevanje na Rim poleg očitnega izgovora za domnevno zamudo pri odprtju projekta po svoje razkriva globoko zakoreninjeno zavedanje, da ob dokončanju »čudovitega projekta« že lahko pričakujemo njegov – najsi bo epski ali lirični – propad. Kapitalizem danes deluje in se samopoveličuje tako, da v isti sapi ustvarja svoj propad – čas teče prehitro, da bi ga prekrila žlahtna patina, njegova plitka vrednost se ne more plemenititi.
To je tudi paradoks sodobne umetnosti, ki tako rekoč ne najde časa za počitek. Čas je tako zelo zgoščen, da njena operacijska logika vzbuja občutek hipersedanjosti, občutek nujnosti, ki več kot očitno ubija poglobljeno razmišljanje. S spretnim ustvarjanjem elementov svoje instalacije Natalija Vujošević zavrača »sproščeno« ali »nekonvencionalno« ozračje pri oblikovanju odnosov med zbranimi elementi. Prav nasprotno, to je kombinacija ostrega preverjanja in pasivne normalizacije, ki jo je treba najti v prostoru med generičnimi podobami in arhivskimi dokumenti, med iracionalno oblikovanimi oblačili in trdnim blokom keramičnih ploščic. V tem prostoru potekata čisto in neoporečno izkoriščanje in pridušeno nasilje. Referenčni dokaz najdemo v videih, ki prikazujejo roke dekle pri zlaganju in urejanju brisač in posteljnine. Vujoševićeva gradi paradoksalen prostor, ki je krhek in otrdel obenem; prostor, v katerem se v njenem otožnem kritičnem razmišljanju znajdemo tudi sami.
Kolofon
Produkcija: Muzej in galerije mesta LjubljaneKustosinja: Alenka TrebušakUmetnica: Natalija VujoševićBesedilo: Branislav DimitrijevićOblikovanje: Ajdin BašićTehnična izvedba: Tehnična služba MGMLProjekt so omogočili: Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo
Lokacija
Tobačna ulica 1
1000 Ljubljana
E info@mgml.si
Informacije in rezervacije terminov:
T 01 24 12 500
T 01 24 12 506
E prijava@mgml.si
Odpiralni čas
Vstopnice
Gradivo za medije
Novice
Umetniška praksa Natalije Vujošević se osredotoča na prenos življenja in realnosti v prostore razstavnih dejavnosti. To poizkuša doseči na več načinov, večinoma pa na način, da elemente iz narave, kot so veter, zvok ali vonj, včasih tudi realne ljudi ter njihove svetove prestavi v galerijo, s čimer nagovarja naše čute.