Projekt sta začela razvijati leta 2007 po obstoječi dokumentaciji arhitektovega predloga, tokratno obliko pa je navdihnil Začasni slovenski plesni arhiv (2012) Roka Vevarja, in je zamišljen kot koreografirana instalacija. Projekt se opira na Hansenovo teorijo odprtih form, kompozicijo Novara (1962) ameriškega skladatelja Earla Browna, ki je ustvaril odprto formo kot koncept glasbene strukture in izvedbe, kot tudi na poustvaritev oblačil po osnutkih, ki jih je Antoinette van Eyck, mlada študentka krojaštva v Maastrichtu, leta 1935 zapustila v svoji skicirki.

Calovski in Ivanoska sta raziskala Vevarjev arhiv, ki ga hrani MSUM+MG v Ljubljani. Osredotočila sta se na soodvisnost med praktično in konceptualno rabo ter na odprto formo v kontekstu arhiva kot performativnega dejanja. Tovrstno razumevanje arhiva, ki se pojavlja kot posledica institucionalnega zanemarjanja, je pomembno v kontekstu branja Hansenove izjave, da »smo vsi igralci ter da vsi igramo vloge, ki preoblikujejo predstave o tem, kaj je dejansko in kaj uprizorjeno«. Vevarjev arhiv tako postane refleksija o teatralnosti kot načinu prikazovanja resničnega življenja.

Razstava vključuje tudi delo 9 principov odprte forme (2018), serijo plakatov, ki izhajajo iz Hansenovih teoretičnih in vizualnih principov, in pa serijo manjših slik, ki jih umetnika izpeljujeta iz asociativnih barv in shem Hansenovega drugega koncepta, imenovanega linearni kontinuirani sistem, ta se nanaša na njegove urbanistične projekte. Z namenom ponuditi možnost asociativnega branja teoretičnih idej Calovski in Ivanoska v delo vključita tipografijo »arhetip odprte forme«, ki sta jo razvila leta 2017. Beseda ali stavek, napisana v tej pisavi, ki izključuje horizontalne in vertikalne linije, je hkrati ontološka in vizualna razlaga teorije kot tipografije.

Čeprav predlog Oskarja Hansena ni bil nikoli uresničen, odzvanja pri umetnikih zaradi možosti  kontekstualizacije umetnosti prek »spremenljivega razstavnega prostora«. Med analizo sta umetnika nastopala, predavala in tudi ustvarjala različne vsebine, vključno s serijo originalnih plakatov, ki na svoj način materializirajo program institucije. Plakati so posvečeni posameznikom, kot so Ad Reinhardt, Ana Mendieta, Paul Thek, Susan Sontag, Mladen Stilinović, Dusan Percinkov, Andrzej Szewczyk. Z vsako skupno razstavo umetnika aktivirata Hansenov »pogojno popolni muzej« kot socio-politično prizorišče, ki je oblikovano tako, da umetniško in institucionalno uokviri in odseva raznovrstnost mesta.