Izhodišče razstave sta bila vprašanje, ali je lahko umetna inteligenca kreativna brez človekovega prispevka, in avtoričin projekt Fluid (2018), v okviru katerega je s pomočjo poezije nevronske mreže učila ustvarjalnosti, pri čemer se je osredotočila na tematiko zdravega življenjskega sloga. Kot posledica večmesečnega sodelovanja z računalnikom so se začele spreminjati tudi njene vsakodnevne navade, kar je vodilo v preoblikovanje umetničinega telesa.

Osrednji del razstave je interaktivna instalacija z baročnim okvirjem, v katerega je vstavljeno digitalno zrcalo. Instalacija vsebuje tri odvode v smislu treh gradnikov človekove samopodobe: njegovega lastnega videnja samega sebe, projekcij in želja ter vidika družbe. Prvi pogled v zrcalo obiskovalcu tako omogoča pogled na lastno telo v njegovi realnosti. Drugi izpostavlja obiskovalčev notranji svet, saj se ob namestitvi merilnika možganskih tokov na glavo podoba v zrcalu začne spreminjati, dodatno pa se videz podobe preoblikuje še s črpanjem podatkov – denimo o vrednosti delnic, bitcoina ali temperaturi ozračja – z interneta.

Druga razstavljena dela vsebujejo veliko mero umetničinih intimnih izkušenj s tehnologijo, z njimi Valerie Wolf Gang obiskovalcu razkriva posamezne zgodbe iz zgodovine svojega raziskovanja umetne inteligence, programske opreme, predvsem pa robotike. Video v zanki tako prikazuje industrijskega robota za barvanje avtomobilov, ki ga prek učenja pozdravnega »Hello, nice to meet you« poskuša počlovečiti. Serija fotoprintov v šestih dejanjih prikazuje umetničino enomesečno sobivanje z robotom, pri čemer združuje izmišljeno in resnično zgodbo. Znotraj fiktivne pripovedi se omenjeni robot odmakne od treh zakonov robotike Asimova in si umetnico od začetnega dejanja – poskusa odvzema skodelice kave – postopoma podreja. Na paspartuju je v binarni kodi zapisana njena življenjska zgodba, torej element resničnosti, ki hkrati nadaljuje njeno spreminjanje iz fizičnega v digitalno telo. Vseprisotnost digitalnih identitet in zahtevo današnje tehnologije po redefiniciji človeškega telesa umetnica obravnava še v grafiki s portretom izmišljene osebe. Gre za sliko, ustvarjeno s pomočjo umetne inteligence in baze podatkov, ki je zbirala podobe ljudi, z nadzornimi kamerami zabeleženih na javnih površinah. Spremlja jo video, v katerem umetnica postavlja otrokom vprašanja o identiteti upodobljenca, za katerega verjamejo, da je prava oseba, in vanj preslikavajo svojo identiteto, želje in strahove. Postavitev zaokroža kolaž, sestavljen iz arhivskih podob avtoričinega večmesečnega skeniranja kože z ročnim skenerjem v času, ko se je njeno telo med sodelovanjem z umetno inteligenco zaradi izgube mase najbolj spreminjalo. Kolaž spremljajo zvok in tri fotografije, ki prikazujejo zaključek transformacije njenega fizičnega telesa.

Valerie Wolf Gang skozi raziskovanje vloge tehnologije, umetne inteligence in robotike v vsakdanjem življenju ne povezuje zgolj virtualnega spreminjanja obiskovalca s spremembami, ki jih je sama izkusila, temveč ob razpiranju vprašanj o telesu in identiteti razkriva vpliv tehnologije na posameznika in na širšo družbo.