Javno vodstvo po razstavi DK: Scotoma

DK je zgolj v neposredni okolici svojega studia ustvaril zavidljiv nabor fotografij: abstraktnih, brez vsakršnih referenc na dejanske motive, a še vedno nabitih z likovnimi prvinami, ki ne le pripomorejo k estetskemu učinku, temveč so sugestibilni nosilci vsebine, ki jo avtor polaga pred gledalca.

Razstava skozi šest v sebi zaokroženih, a procesno povezanih serij gledalcu ponuja izziv spremljanja in transformacije lastnega načina gledanja. Na fotografijah serije Jutrišnji spomini še lahko zaznavamo arhetipske sanjske pokrajine, skozi katere zaradi vsega tistega, kar kreira naša zavest, še lahko sledimo avtorjevemu potovanju okoli sveta. Hkrati so opomin, da brezizhodnost stanja sodobne družbe vodi v gotovo uničenje vsega, kar danes poznamo kot naš planet in kar bo jutri obstajalo le v obliki spominov. Sopostavljeni seriji Slutnja in Izza vek nas od stvarnosti vse bolj oddaljujeta in vodita spraševanje, kaj je res, kaj zares zaznavamo in za kaj si zgolj mislimo, da vidimo in da je resnično. Od tu dalje prodiramo skozi prostor privida, serijo Mrak, do trenutka, ko bomo zmogli videti čedalje manj. To idealno stanje, ki zamenja akt opazovanja, avtor imenuje slepo zrenje, ustvarja pa ga tiha, a močna notranja vibracija fotografij serije Skoraj upanje. To je polje, izpraznjeno vsakršnega pričakovanja, razmišljanja, presojanja, kar omogoča edini način videnja Resnice. A s prestopom meje še zadnjega prostora, serije Temnenje, in z novo veščino slepega zrenja je pred nami nenadoma resničnost naše sodobne družbene stvarnosti, ki je resničnejša tudi od Resnice same – bipolarni črno-beli svet, ki tone v sivino in se izteka v popolno temo.