Mario Magajna: Fotograf

"Za vsako fotografijo, ki jo naredim, vem, da postaja del zgodovine. To je več kot napisati članek. To je nekaj živega, človeka kar prevzame." To je izjavil Mario Magajna v intervjuju za Primorske novice maja 1983, ko mu je Društvo novinarjev Slovenije podelilo Tomšičevo nagrado za zasluge na področju fotoreporterstva. Za svoje delo je Mario Magajna prejel še več drugih pomembnejših priznanj, med njimi tudi red viteza za zasluge italijanske republike in častni znak svobode Republike Slovenije.

Fotoreporter Mario Magajna (Maganja) se je rodil v Križu (Trst) leta 1916, kjer je tudi preživel otroška leta. Bil je fotografski samouk z izjemnim talentom. Na njegovi življenjski in profesionalni poti lahko ločimo tri obdobja neformalnega pridobivanja fotografskega znanja. Ko je bil star 14 let, je dobil v roke svoj prvi fotografski aparat znamke Kodak. Z njim je ogromno fotografiral, pri tem strastno užival in si tako postavil temelje za nadaljnji osebni fotografski razvoj. Drugo obdobje, verjetno odločilno za njegovo celotno poklicno življenje, je bila služba v tržaški trgovini Foto-Radiottica. Tretje obdobje pa sestavljajo izkušnje, ki jih je pridobil kot fotoreporter Primorskega dnevnika. Njegova fotografska zapuščina obsega okoli 260.000 posnetkov. Arhiv hrani Narodna in študijska knjižnica v Trstu.

Magajna, zvest svojemu fotoreporterskemu poklicu, se ni nikoli razglašal za umetnika, ampak vedno za fotografa, za pričo in protagonista svojega časa in prostora. Kljub pomanjkanju formalne izobrazbe si je prizadeval izboljšati kakovost lastnega dela, saj je venomer ponujal vse boljše posnetke. Pri raziskovanju njegovega opusa tako odkrivamo avtorjevo težnjo po iskanju estetske popolnosti in kompozicijske dovršenosti.

Magajna je bil od konca druge svetovne vojne pa vse do upokojitve fotograf s pečatom sodobnosti. Sporočilnost njegovih posnetkov je še danes zelo aktualna, čeprav so njegove fotografije dolgih petdeset let nastajale kot fotografski komentar za vsakdanje potrebe Primorskega dnevnika. Njegove fotografije odražajo avtorjevo iskanje lastnega pripovednega pristopa. Uporaba fotografskega medija mu je omogočala vzpostavitev pristnega in empatičnega stika z ljudmi, da bi jih bolje predstavil in nekoliko globlje spoznal. Prav to daje Magajnovim fotografijam poseben čar in liričnost.

Razstava temelji na izboru, ki kar najbolj nazorno izpričuje Magajnovo osnovno poslanstvo oz. njegovo brezpogojno vdanost fotoreporterskemu poklicu in neusahljivo voljo po ovekovečenju vsega, kar se je v Trstu in širši okolici dogajalo. Kljub temu osnovnemu vodilu je Mario Magajna z leti razvil svojevrsten fotografski jezik, ki v pravem ravnotežju spaja pripoved (novico, dogodek, zgodbo) in izpoved (nekakšno naivno, preprosto in neposredno obliko poezije).

Vodilo in navdih pri oblikovanju razstave so bile Magajnove besede: "Bil sem navaden reporter in kot Slovenec sem za naše ljudi napravil, kar sem mogel." Izbor razstavljenih fotografij obiskovalcem približa Magajnov svet in svet njegovih malih herojev vsakdana. S svojimi fotografijami je namreč zapisal zgodovino ljudi, ki so, čeprav v zelo negotovih političnih razmerah, optimistično in s trdno voljo dan za dnem potrjevali svojo prisotnost.

—Robi Jakomin, Andrej Furlan

Leta 2016 so se slovenske ustanove v Italiji (Kulturno društvo Bubnič Magajna, Slovenski klub, Narodna in študijska knjižnica ter Slovenska kulturno-gospodarska zveza) odločile za postavitev večje antološke razstave Magajnovih fotografij v Trstu ob stoletnici njegovega rojstva. Razstavo sta financirala Avtonomna dežela Furlanija - Julijska krajina ter Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, v svojih prostorih pa jo je gostila Občina Trst. Za tržaške razmere je ta podatek izredno pomemben, saj pomeni, da se Mariu niso poklonili le tržaški Slovenci, temveč celotno mesto oziroma prostor, ki mu je pripadal.