Tema razstave Paviljon X je na eni strani formalno izpraševanje o paviljonu kot posebni vrsti zgradbe, prostora, na drugi strani pa konotacija pojma paviljon v povezavi z beneškim bienalom. Študentje HGB Leipzig tako raziskujejo, kako se je temu pojmu mogoče približati skozi prostorske in kiparske instalacije, ki jih postavljajo na ogled, pri čemer ne gre le za sociološko ali politično obdelavo pojma, temveč tudi formalistično in poetično približevanje le-temu. V vsakem primeru pa je njihov namen enoten – skozi drugačne možnosti branja odpirati nove konceptualne prostore.

V arhitekturnem smislu je paviljon prosto stoječa odprta stavba, ki ima lahko različne funkcije. Čeprav so paviljone poznali že v antiki, so se v Evropi začeli pogosteje pojavljati šele v času absolutizma. Najpogosteje so stali v bližini gradov ali pa so bili umeščeni v parke in vrtove tedanje aristokracije. Sprva so bili paviljoni namenjeni počitku in uživanju, služili so kot razgledne točke, včasih je bil njihov namen zgolj dekorativen. Sčasoma so postali priljubljeni tudi med premožnejšimi pripadniki srednjega sloja. Glasbeni paviljoni so bili umeščeni v javni prostor zdraviliških krajev. V sodobni arhitekturi je elemente paviljona moč opaziti v športnih arenah.

V Aziji, še posebej pa na Kitajskem imajo paviljoni dolgo tradicijo. Elementi paviljona so pogosti v sakralni arhitekturi na Japonskem, v Indiji in na Tajskem. Konstrukcija paviljona se na najrazličnejše načine kaže tudi v budističnih templjih. Vendar ima paviljon danes drugačno funkcijo, kot jo je imel v preteklosti; če so paviljoni nekdaj vzbujali sentimentalne asociacije na idilo in brezdelje sredi razkošnih parkov in vrtov, so danes poceni »sestavi sam« začasne konstrukcije v obliki ponjave, ki jih je mogoče hitro postaviti in razstaviti.

Beseda paviljon v kontekstu likovne umetnosti prikliče v spomin paviljone, ki gostijo beneški bienale, kjer vsako drugo leto preko 70 držav v svojih paviljonih razstavi dela sodobnih umetnikov. Zamisel, da se vsaka država v svojem paviljonu predstavi z deli enega umetnika, je bila prvič predstavljena v Belgijskem paviljonu leta 1907. Ideja o združitvi predstavitve države s tipologijo paviljona znotraj globalne umetniške scene je kontroverzna in pogosto obravnavana tema na razstavi. Velikokrat je opisana kot nazadnjaška in ozko nacionalno usmerjena, preživeta in nezdružljiva s sodobnim globaliziranim svetom. Še več, leta 1938 je Nemški paviljon oblikoval arhitekt Ernst Haiger, ki je jonske stebre zamenjal s pravokotnimi in nanje namestil raven arhitrav. Tako je paviljon v svoji mogočni monumentalnosti postal odsev moči samega tretjega rajha. Od takrat je stavba Nemškega paviljona nabita z ideološko vsebino, ki kaže svojo izredno bogato kontekstualnost ne le skozi konstrukcijski jezik, temveč tudi skozi zavest o svoji namembnosti in zgodovini. Celo britanski umetnik Liam Gillick, ki je v Nemškem paviljonu razstavljal leta 2009, je dokazal, da vsaka razstava ali umetniško delo predstavlja komentar o zgradbi in/ali njeni preteklosti.

Razstava v Galeriji Jakopič je nadaljevanje leta 2009 začetega sodelovanja med Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in Akademijo za vizualne umetnosti iz Leipziga.