Nekoč, že davno tega, je Walter Benjamin zapisal: "Nihče izmed nas nima časa živeti pravih dram življenja, ki nam je usojeno. Zato se staramo. Gube in gubice na obrazu so zapisi velikih strasti, pregreh in spoznanj, ki so se oglašale pri nas, mi, gospoda, pa nismo bili doma." Predstave režiserja in arhitekta Mateja Filipčiča so predstave vedno priprtih vrat in v notranjost vseh teh strasti, dram in vprašanj lahko gledalci vedno vstopamo brez trkanja. Vedno smo doma, kadar nas kličejo ... Samo sedimo tam v temi avditorija in se potapljamo v prostor zgodbe, vase. To so predstave o neznani geografiji, reliefu duše, nekje med zunaj in znotraj. Nič, kar si videl prej, ti ne more služiti za primerjavo. Enkrat je prvič. Braillova pisava odra. Braillova pisava naše kože. Gube in gubice. Lahko ga otipaš. Čas.

Scenografije, ki jih ustvarja Matej Filipčič, so oder, kamor vstopamo. Logično nadaljevanje je, da postanejo razstava. Iz stvari v vsakdanjem življenju se namreč vedno znova izgublja toplota. Ti razstavljeni predmeti in atmosfere pa imajo svojo toploto. So kot infrardeča peč v kopalnici, pod katero smo sami, še vsi rosni od vode in z ogledalom, ki je zaradi vročine motno in polno še ne videnih podob ... Drama. Spomin. Tam smo vse. Tam smo vsi. Vsak večer. Vsako jutro. Vsi nosimo to izkušnjo.

To je tudi razstava, v katero lahko vedno vstopiš sam. To je njena najlepša lastnost. Kam lahko še dandanes v javni prostor in brez strahu vstopiš sam? In ko si tam, je najpomembnejše samo to, kar prineseš s seboj, in kar koli ugledaš, se prilega tvoji podobi, kot da je prostor rokavica, ki je samo tvoja in ki si jo natakneš vedno, ko stopiš v mrzli dan. Hladilnik, ogledalo, čipka, pogrnjena miza ... Geografija telesa in . Če bi si želela božič, ta družinski praznik, preživeti sama, bi ga preživela na tej razstavi. Čas ni pomemben. Pomemben je prostor. Kdo bi bili, če ne bi mogli pozabiti nase, vsaj za nekaj časa? Kdo bi bili, če se ne bi mogli učiti? Postati kaj drugega, kot smo? Kako že pravijo: "Čas obstaja zato, da se ne bi vse zgodilo naenkrat, prostor obstaja, da se ne bi vse zgodilo samo tebi." Ta razstava spreminja omenjene dimenzije. Tu je zato, da se zgodi naenkrat in samo tebi.  

—Irena Štaudohar

---

Matej Filipčič se je po končani Srednji naravoslovno-matematični šoli vpisal na Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani. Diplomiral je leta 1989, leta 2002 pa je končal še magistrski študij scenografije in kostumografije na AGRFT Ljubljana.
Leta 2001 je ustanovil Umetniško društvo OSUM, v katerem deluje kot neodvisni producent. V devetdesetih letih je kot performer nastopil v vrsti pomembnejših plesnih in gledaliških predstav ter gostoval na več kot petdesetih gledaliških festivalih v tujini. Od leta 2000 kot režiser, scenograf in producent ustvarja lastne avtorske gledališke projekte: Interieri (2000), Osum (po motivih filmov Rašomon A. Kurosawe in Fanny in Alexander I. Bergmana, Moderna galerija 2002), Sanset (po motivih Fedre J. Racina, Viteška dvorana Križank, 2004), Ko mine (po motivih filma Jesenska sonata I. Bergmana, Mestno gledališče ljubljansko, 2005), La La La …(Stara elektrarna, 2007) in Tosca (Mesto gledališče ljubljansko, 2008). S svojimi predstavami je med drugim gostoval na Tednu slovenske drame v Kranju, Borštnikovem srečanju v Mariboru, v Potsdamu, Reimsu, Parizu in Neaplju. Leta 2005 je na Slovenskem filmskem festivalu premierno prikazal svoj filmski prvenec INTERIERI z Ivo Zupančič v glavni vlogi. Omenimo še pomembnejše scenografije, ki jih je ustvaril za predstave Poželenje (Cankarjev dom, 2000), Hrošč (MGL, 2001), Smer zahod (Cankarjev dom, 2003), Perzej (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2003), Ta ljubezen … (SNG opera in balet, 2002), Veronika se odloči … (SNG opera in balet, 2005) in Odtrgana slušalka (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2005).
Njegovo ustvarjanje vključuje tudi več kot sto dvajset režij in scenografij za razne korporativne in komercialne dogodke za podjetja, kot so Delo, Simobil, Avon, Microsoft, Lek, Ljubljanske mlekarne, Petrol, L`Oreal, Pernod Ricard, Zavarovalnica Triglav, Chopard … Poleg tega je v zadnjih dveh letih režiral pet državnih proslav, pri katerih je bil tudi avtor scenografij.