Predstava "Fundus ZS PP" problematizira vlogo ohranjanja, čuvanja in zapominjanja skozi naključen gledališki prostor arhiva. Prostor igre je muzejski depo ali mesto, kjer se hranijo in ohranjajo objekti, sicer začasno odmaknjeni ali izvzeti pogledu. Vstopanje v likovno okolje v shemi gledališkega prostora se gradi z besedami: Ali lahko nekaj vprašam? Ja seveda. Na drugem nivoju se vstopanja odvijajo neposredno – ali kot otvoritev PROSTORA, odkritje artefaktov (zakritih objektov z dvigovanjem gledaliških zaves), ali pa skozi nevidna, sublimna vrata, ko performer kot čuvaj vstopa v nov DOGODEK.

Sprva ustvarja gledališkost dialog med čuvajema; za tem pa gledališkost vznika iz likovnega, v recepciji občinstva. Odnos med čuvajema je razmerje med gibanjem (gibljive slike, ples) in statičnostjo (čuvaj stoji kot kip, oljna slika v razliko od fotografije). Ogromna siva miš drsi po zaprašenih tleh, vsa je v skrbi (lat. cura) do pokritih muzealij, z nenehnim preverjanjem, ali je življenje tu. Druga čuvajka spi na fotelju, pokrita, da se lahko kasneje kot vzmet (v uri) vrže v prostor gibanja, v osvetljenem labirintu gledališkosti. Objekti potujejo skupaj s protagonistkama, od spomina k njegovemu arhiviranju in otvarjanju. Predstava se preoblači v razstavo in obratno. Paradoks gledališkega v srečanju z likovnim je vzajemen odnos dveh dojemanj. Zaključek je v konverzaciji z občinstvom, ki vstopi v prostor med predstavo in razstavo.