Potujoči idiot noče sprejemati odločitev; raje gestikulira, medtem ko se vozi v avtomobilu. Ni niti zmagovalec niti poraženec; do tega se noče opredeliti in pričakuje, da ga bo izoblikovala usoda. Njegovo popotovanje je kaotično, a vendar pušča za seboj navidezno nekoristne, toda smešne sledi osebne usode. Predstava Potujoči idiot  je zbirka teh sledi. Predstava, ki je zasnovana kot roadmovie, se ukvarja s trenutki čustvene kretnje, iskanih "napak". Jutru, ki s svojimi obžalovanji in čiščenjem še ni prišlo. Še vedno je čas za vožnjo, brez skrbi, brez krivde.

Spin City (Vrteče se mesto) je osemminutni videoposnetek s kamero, ki je bila pritrjena na kolo avtomobila. Občinstvo lahko z zornega kota pnevmatike vidi ulice južnega Bronxa poleti. Pripoved je linearna in jasna, ko se vozilo premika počasi, ko pa avtomobil pridobi hitrost, nastane zgodba abstraktnosti barv in oblik. Zdi se, da ta popotnik le tava, je "izgubljen", ostaja na periferiji stvari in je tam srečen. "Zakaj bi bili ponižno melanholični zaradi središča? Ali ni središče, ta odsotnost igre in različnosti, le drugo ime za smrt?" pravi Derrida.

Peter Cornel v svoji knjigi Ways to Paradise (Poti do raja) primerja dva klasična avtorja, ki se ukvarjata s popotovanjem – Chateaubrianda in Gerarda de Nervala. Chateaubriandovo potovanje je linearno, saj v njegovi katoliški veri ni dvomov. Ve, kje je "središče" in kod se gre naravnost v glavna romarska mesta: Rim, Atene in Jeruzalem. Medtem ko Nerval potuje na periferiji teh središč. Njegov vzhod "je negotovo magnetno polje, ki nima središča ali končne točke". Chateaubriand je turist, Nerval pa je popotnik. Naš potujoči idiot gre še naprej; ne le, da se ne zmeni za središče in smeri, pravzaprav jih ubije.

Umetnika sta prosila Oddelek za transport mesta New York, da so jima naredili prazne obcestne znake za novo serijo Get Directions (Najdi smeri). Ti prazni znaki so uporabljeni kot platna, na katerih so zapisane popotnikove kretnje; nikamor vas ne vodijo, zato da bi vas nekam pripeljali.

Chocolate Road I’m Leaving Behind (Čokoladna cesta, ki jo puščam za sabo) je širok pas čokolade, ki je namazana po tleh in po stenah. Umetnika sta z avtomobilsko pnevmatiko pustila odtise po tleh in na zidovih galerije, kar je kot vožnja po mokri cesti, ki pušča madeže in ruši pravila.

---

Stephen J Shanabrook, sin porodničarja in mestnega mrliškega oglednika, je v mladosti delal v tovarni čokolade in je v kleti svojega doma v podeželskem Ohiu gradil robote. Shanabrook zdaj živi v New Yorku, njegova dela pa so bila predstavljena na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah po svetu, vključno v Drawing Center in Swiss Institute v New Yorku ter na moskovskem bienalu. Prejel je številne ameriške in evropske štipendije ter javna naročila. Njegova dela so del javnih in zasebnih zbirk v Ameriki, Evropi, Rusiji in Avstraliji, najdemo pa jih tudi v zbirki muderme Damiena Hirsta in v kontroverznem muzeju MONA Davida Walsha.

Veronika Georgieva je odraščala v Moskvi in je bila v obdobju Sovjetske zveze vzorna pionirka, pozneje je diplomirala iz arhitekture. Shanabrook in Georgieva sodelujeta od leta 2010 in sta za modno hišo Comme des Garçons ustvarila oglaševalsko kampanjo. Umetnika sta pri oblikovanju oglaševalske kampanje ob 25-letnici Poročevalcev brez meja (Reporters without Borders) sodelovala z oglaševalsko agencijo Saatchi & Saatchi. Projekt je bil uvrščen v ožji izbor za prejem nagrade Lion Award na mednarodnem oglaševalskem festivalu v Cannesu.

Njuno delo je izvirna vizija nadrealistične lepote, ki se oblikuje na pragu med entropijo in katastrofo. Snovem in oblikam, ki jih povezujemo z udobjem, veseljem in banalnostjo – čokolada, plastične igrače, bomboni – dajeta umetnika nov in pogosto neprijeten pomen.